Leta 1961 se je zaposlil na Radiu Ljubljana, kjer je bil urednik kulturnih in literarnih oddaj pa urednik uredništva radijskih iger. Delal je tudi kot novinar in gledališki kritik na Dnevniku, nekaj časa je bil tajnik Društva slovensklih pisateljev, kasneje je postal ravnatelj Slovanske knjižnice in nato vodja enega izmed oddelkov v NUK, leta 1979 se je vrnil na Radio Ljubljana, kjer je bil tudi direktor poslovne enote vse do upokojitve maja 1995.
Svoje literarno ustvarjanje je začel s pisanjem poezije v gimnazijskih letih. Svoje pesmi je objavljal v zborniku kranjskih gimnazijcev Plamenica ter v Problemih in Snovanjih, največ pa jih je objavil v Dialogih. Izdal je dve pesniški zbirki: Pred zidom in onkraj (1969) in Vsegazavedanje (1972). V 70. letih je podpiral usmeritev, ki sta jo poskušala utemeljiti Tone Kuntner un Herman Vogel. V močno refleksivni izpovedi se je neposredno dotaknil sodobnih duhovnih in moralnih vprašanj. Oblikoval jih je na osnovi tradicionalnih vrednot, tako da je raziskoval gorenjsko kulturo in folkloro. Vedel je, da so te tradicije mimo in da mora v sedanjem času vsak posameznik najti svoj smisel življenja. Zanj je svet sklenjena celota in vsako misel na pobeg iz ujetosti iz njega vidi le kot samoprevaro. Neprestana prisotnost vprašanj o koncu pa človeka opominja na pomen lepih trenutkov.
Najbolj se je ukvarjal z gledališko kritiko. Začel je leta 1956 v Glasu Gorenjske s kritiko o Linhartovi Županovi Micki, kasneje pa objavljal v Tribuni in Naši Sodobnosti. Od leta 1962 je sistematično spremljal gledališča kot radijski kritik, postal je stalni gledališki kritik Dnevnika.
Literarne ocene je pisal v Razgledu, Naši Sodobnosti, Rodni grudi in v Dnevniku, prav tako pa je pisal ocene za radio. Napisal je tudi mladinsko igro Pošta Balon, prirejeno po noveli Lojzeta Kovačiča, ter dramatiziral Jenkovo novelo Jeprški učitelj in Suhadolčanov roman Najdaljša noč. Na radiu je pripravljal veliko prispevkov o poeziji (Literarni nokturno), za rubriko Literarni večeri priredil slovenske klasike in urejal oddaje Jezikovni pogovori, katerih gradivo je kasneje izdal v knjižni obliki.
Je avtor književnega eseja o Pasternakovem romanu Doktor Živago in o dramatiki Bratka Krefta. Napisal pa je tudi veliko spremnih besed k leposlovnim knjigam. Deloval pa je tudi kot prevajalec. Prevajal je iz južno- in vzhodnoslovanskih jezikov. Za delo v radijski kulturni redakciji je Vurnik leta 1966 prejel Tomšičevo nagrado.
