Kocbek je naslednje leto ustanovil svoj list Dejanje in ga urejal do začetka vojne leta 1941, ko se je zelo hitro vključil v OF. Postal je njen vidnejši član, prevzemal funkcije in se udeleževal ključnih političnih dogodkov. Kot podpredsednik AVNOJ in poverjenik za prosveto je po 2. zasedanju ostal v vrhovnem štabu jugoslovanskih partizanov. Poslan je bil v Vatikan, kjer je po ukazu nadrejenih pojasnjeval jugoslovansko politiko. Jeseni leta 1944 je prevzel ministrstvo za Slovenijo v Beogradu, od leta 1946 dalje pa je visoke politične funkcije opravljal v Ljubljani. Leta 1951, ko je izšla njegova zbirka novel Strah in pogum, se je zoper njega začel politični pritisk.
Kocbek kot krščanski socialist je v novelah namreč ubesedil tudi dvom posameznika o moralni neoporečnosti nekaterih dejanj med NOB, o čemer v letih po vojni ni smelo biti govora. Odstopiti je moral z vseh funkcij, izločili so ga iz javnega življenja, mu prisluškovali … Preživljal se je s prevajanjem francoskih klasikov v slovenščino, medtem ko lastnih besedil ni smel objavljati. Na videz so ga rehabilitirali s podelitvijo Prešernove nagrade leta 1964, a nelagodje politične elite ob njegovem imenu je ostajalo. Tako ga je leta 1974 usoda še enkrat dotolkla. Pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula sta ga namreč intervjuvala ob njegovi sedemdesetletnici in takrat je v javnost prišla dolga leta zamolčana skrivnost o poboju domobrancev. Spet se je moral umakniti v osamo, ki je trajala do njegove smrti, čeprav se je zanj zavzel celo nemški nobelovec Heinrich Böll. Njegovo osebnost in delo je stroka temeljito začela obravnavati šele po osamosvojitvi Slovenije.
Edvard Kocbek je v leposlovju cenjen zlasti kot pesnik. Literarni zgodovinarji njegovima pesniškima zbirkama Zemlja in Groza, ki temeljita v eksistencializmu, pripisujejo visoko literarno vrednost. Njegova proza (novele Strah in pogum ter številni dnevniki) ima še danes dokumentarno vrednost za poznavanje obdobja, v katerem je živel.
Dela, izšla v času njegovega življenja:
Pesmi:
Prve pesmi (1924)
Zemlja (1934)
Groza (1963)
Zbrane pesmi (1977)
Proza:
Črna orhideja (1949)
Tovarišija (1949)
Strah in pogum (1951)
Listina (1967)
Krogi navznoter (1977)
Dramatika:
Plamenica (192?)
Mati in sin (okoli 1920)
Večer pod Smeljnikom (1943)
