Med vojno je bil politični komisar, po vojaški in partijski liniji je bil pristojen za Primorsko in Koroško. Po vojni je bil pomemben partijski funkcionar, vodil je npr. »agitprop« pri CK KPS. Leta 1948 si je dovolil šalo na račun slovenskih funkcionarjev Josipa Vidmarja in Vlada Kozaka: po telefonu jima je sporočil, da je sovjetska vojska napadla Jugoslavijo; zato so ga obsodili in za krajši čas tudi zaprli. Bil je sodelavec in (do krize leta 1964) urednik revije Sodobnost; urednik knjižne birke Znamenja (1968–1975).
Objavil je obsežno delo/disertacijo z naslovom Ivan Cankar in evropska literatura (1964) in provokativno analizo Cankarjevih Hlapcev – Hlapci, heroji, ljudje (1968); leta 1979 je izšla obsežna zbirka Pirjevčevih razprav (spremnih besed k romanom v zbirki Sto romanov) Evropski roman.
Pirjevec je s svojimi predavanji in javnimi nastopi – kot malokdo pred njim in skoraj nihče po njem – oblikoval in preoblikoval celo generacijo literarnih, filozofskih in političnih slovenskih intelektualcev. Tektonske spremembe v slovenski politični publicistiki je povzročila polemika z Dobrico Ćosićem (1961), v kateri je Pirjevec branil (slovenski) narod pred (jugoslovansko) državo. Pirjevčeva razprava o »vprašanju naroda« iz leta 1971 je predstavljala mejnik v slovenskih razpravah o samoodločbi in osamosvajanju.
Z radikalnimi miselnimi novostmi in z njihovimi ideološkimi ter kulturno-političnimi razsežnostmi je v 60. in 70. letih po eni strani vzbujal ostra zavračanja v delu tradicionalistične kulturniške inteligence in pri zastopnikih vladajoče ideologije, po drugi pa je močno vplival na takratne mlajše literarne teoretike, kritike, ustvarjalce in publiciste. Po smrti se je njegov vpliv nadaljeval in je razviden še danes, saj je literarno vedo odprl metodološkemu pluralizmu in tokovom evropske filozofije, od fenomenologije do strukturalizma. Odmevna je bila njegova polemika o narodnem vprašanju s srbskim pisateljem Dobrico Ćosičem (1961/62) in s sodelavci revije Perspektive o nijhovi kulturni in idejni usmeritvi (1962/63).
Leta 2010 so mu na hodniku Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo, kjer je dolgo časa predaval, postavili kip, ki je delo akademskega kiparja Draga Tršarja. O njem so pisali: Janko Kos, Matjaž Kmecl, Darko Dolinar, Taras Kermauner, Andrej Inkret, Dimitrij Rupel idr.
Samostojne publikacije (monografije):
- Ivan Cankar in evropska literatura (1964)
- Hlapci, heroji, ljudje (1968)
- Estetska misel Franceta Vebra (1975)
- Evropski roman (1979)
- Strukturalna poetika: Kibernetika, komunikacija, informacija (1981)
- Filozofija in umetnost in drugi spisi (1991)
- Metafizika in teorija romana (1992)
Izbrane razprave:
- O liriki slovenske moderne (1955)
- Oton Župančič in Ivan Cankar (1959/1960)
- Besedna umetnina (1966)
- Znanost o umetnosti (1970)
- Pri izvirih slovenskega romana (1972)
- Strukturalna poetika in literarna znanost (1978) …
