Loading...
Brezplačna poštnina!
Dobrodošli na novi spletni strani Slovenske matice! Morebitne napake še odpravljamo in se vam zahvaljujemo za razumevanje.
0
dr.
Lojze Krakar

Lojze Krakar (1926-1995) je bil doma iz Semiča v Beli Krajini. Kot novomeški gimnazijec je bil leta 1943 zaprt v italijanskih zaporih v Kopru in Perugi, nato pa v nemških taboriščih Dachau in Buchenwald. V letih 1946-1954 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani s prekinitvijo študiral slavistiko in diplomiral leta 1954. Služboval je kot novinar pri Slovenskem poročevalcu, urednik pri Tovarišu, odgovorni urednik lista Ciciban, nato novinar kulturne rubrike pri Radiu Ljubljana in v mladinskem uredništvu. Po letu 1959 je prevzel mesto dramaturga pri TV Ljubljana in nato urednika pri Cankarjevi založbi, kjer je zasnoval zbirko svetovnih pesnikov in pesnic Lirika. Lotil se je tudi študija polonistike na univerzi v Varšavi. V letih 1965-1975 je bil sprva lektor in zatem profesor slovenščine na univerzi v Frankfurtu ob Majni v Nemčiji, kjer je leta 1970 doktoriral z disertacijo Goethe pri Slovencih. Leta 1976 je postal lektor in profesor za slovenski jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Zadru, kjer je zaključil svojo delovno kariero. Po upokojitvi je živel v Ljubljani in se pogosto vračal v rodni Semič. Semičani so ga po domače imenovali Colnarjev Slavko. V svoje pesmi je pogosto vpletal tudi belokranjsko zemljo in ljudi.

 

Svoja dela je začel objavljati leta 1946 v Mladinski reviji, nato je sodeloval s pesmimi, članki in prevodi v raznih listih in revijah. Nekaj člankov o slovenski književnosti je objavil tudi v poljskem listu Nowa kultura. Izdal je več  pesniških zbirk in izborov. Med desetletnim službovanjem v Frankfurtu je njegovo pesniško ustvarjanje doseglo vrhunec in so se zbirke pesmi kar vrstile. V mnogih njegovih pesmih odsevajo strahote, ki jih je doživel v koncentracijskem taborišču. Med bolj vedrimi pesmimi so njegove otroške pesmi, zbrane v pesniški zbirki za otroke Sonce v knjigi iz leta 1962. Za svoje pesniško ustvarjanje je bil večkrat nagrajen; med drugim je leta 1977 za pesniško zbirko Nekje tam čisto na robu prejel Prešernovo nagrado.

Izdal je več knjig literarnozgodovinskih razprav in esejev, zbranih v knjigi Prepletanja, v knjigi Od tod so bežale še ptice je zbral dokumente iz nacističnih koncentracijskih taborišč, pisal pa je tudi spominsko prozo, in sicer je to izbor novel Skice spominov. Obsežno je še njegovo prevajalsko delo, pri čemer je prevajal predvsem iz poljščine. Najvidnejši sta antologiji Poljska lirika dvajsetega stoletja in Sodobna mongolska lirika. V spomin nanj v Semiču že tradicionalno prirejajo Krakarjeve dneve.

Pesniške zbirke in izbori:

  • V vzponu mladosti, 1949
  • Cvet pelina, 1962
  • Med iskalci biserov, 1964
  • Umrite, mrtvi, 1965
  • Noč, daljša od upanja, 1966,
  • Krik, 1968
  • Vdanost, 1970
  • Predlogi, 1971
  • Izbrane pesmi, 1971
  • Brinje …, 1973
  • Nekje tam čisto na robu, 1975
  • Pesmi (skupaj s pesmimi I. Minattija in J. Menarta), 1977
  • Sporočilo, 1978
  • Poldan, 1980
  • Romanje v Kelmorajn, 1986
  • Klinopisi, 1988
  • Izbrane pesmi – Selected poems, 1990
  • Pacem in terris, 1990
  • Hvala ti, življenje, 1991
  • Tu in onstran, 1993
  • Mladinsko pesništvo:
  • Ponočna potnica, 1955
  • Sonce v knjigi, 1962
  • Prišel je lev, 1990
  • Spomini, publicistika, esejistika, razprave:
  • Od tod so bežale še ptice, 1962
  • Goethe pri Slovencih, 1972
  • Prepletanja, 1978
  • Skice spominov, 1995

izdano pri slovenski matici

Zmage in porazi pesnikov
Lojze Krakar

14,62