Po vojni je bil izredni profesor na univerzi v Skopju, nato univerzitetni profesor katedre za slovanske jezike in književnosti v Zagrebu. Po letu 1970 je bil član uredništva Slavistične revije, kasneje je delal v Ljubljani na ZRC SAZU.
Petrè je izšel iz pozitivistične šole (Ivan Prijatelj, France Kidrič), kar se kaže v njegovih zgodnejših razpravah in monografiji Poizkus ilirizma pri Slovencih, objavljeni leta 1939. Po vojni se je ukvarjal z novejšo slovensko književnostjo, zlasti z moderno in ekspresionizmom, pisal je tudi o starejših obdobjih slovenske književnosti. Pomembna je njegova vloga pri krepitvi južnoslovanskih stikov – Makedoncem je predstavil Cankarjeva, Prešernova in Župančičeva dela, veliko je prispeval tudi k uveljavljanju slovenistike na južnoslovanskih univerzah. Od leta 1974 je z Alfonzom Gspanom pripravljal Slovenski biografski leksikon. Ker je večinoma živel in delal v neslovenskem okolju, njegov literarnoznanstveni opus še vedno ni natančno raziskan in ovrednoten.
Izbrana bibliografija:
- Vrazova graška leta, 1938.
- Poizkus ilirizma pri Slovencih, 1939.
- Rod in mladost Ivana Cankarja, 1947.
- Kozmična poezija Mirana Jarca, 1955
- Podbevškov problem, 1965
- Pesniški izraz ekspresionizma, 1960/1961
- Matej Bor, 1968
- Iz Župančičeve poetike, 1969
- Tipologija proze Ivana Cankarja, 1969
- Tradicija in inovacija, 1990 …
