Kar štiriindvajset let (1963-1987) je bil glasbeni urednik na nacionalnem radiu. V tem času je prenovil pogled na glasbo. Bil je prvi urednik 3. programa takratnega Radia Ljubljana, vzpostavil je številne nove glasbene oddaje s področja umetnostne glasbe in predvsem kritični razmislek o glasbeni umetnosti. Po odhodu z Radia, od koder se je umaknil, ker niso znali ceniti njegove izjemne veličine in razgledanosti, je v Narodni in univerzitetni knjižnici postavil temelje njeni Glasbeni zbirki. Vodil jo je šestnajst let, od leta 1987 do upokojitve. V tem času je pripravil dve zelo odmevni razstavi, posvečeni Mariju Kogoju (1992) in Slavku Ostercu (1995) ob stoletnicah njunega rojstva. Z neizmerno vnemo pa je poskrbel tudi za zbiranje, urejanje in hranjenje slovenske glasbene dediščine.

Na Pedagoški akademiji v Ljubljani je enajst let (1976-1987) predaval glasbeno zgodovino, na Muzikološkem oddelku Filozofske fakultete Ljubljana pa je študentom predstavljal izbrana poglavja o Mariju Kogoju. Bil je izjemen raziskovalec glasbenega gradiva, kritik, esejist, pisec enciklopedičnih gesel s področja glasbe. Manj znana pa je tudi njegova dirigentska dejavnost, čeprav je deset let vodil oktet Gallus.

Pri Slovenski matici je leta 1984 izšla njegova knjiga Biti skladatelj, v kateri je v nizu pogovorov predstavil glasbenega ustvarjalca Primoža Ramovša, knjigo pa s svojim izjemnim občutkom za raziskovalno natančnost in sistematičnost opremil tudi z vsem bibliografskim aparatom.

Kljub številnim zanimanjem in dolžnostim je bil od leta 1994 dejaven odbornik Slovenske matice, človek visokih vrednot, vedno navdihujoč in osebno angažiran, prav tak, kot je bil tudi pri svojem raziskovalnem delu, kjer nikoli ni poznal brezosebnega načina podajanja snovi.