Po prekinitvi službe konzula se je skupaj z ženo vrnil v Celje, kjer je imel odvetniško pisarno. Leta 1915 se je odločil za novo Slovensko republikansko stranko. Na volitvah leta 1923 ni bil več izvoljen, zato je sprejel službo na dvoru. Kralj ga je nagradil z diplomatsko službo; med drugim je bil konzul v Varšavi, Kairu, Celovcu in Bariju. Med 2. svetovno vojno je iz Beograda pobegnil v Palestino, od tam v Kairo, kasneje v Trst. Zaradi strahu pred komunizmom se ni upal vrniti domov, temveč sta z ženo odšla v Argentino, kjer je umrl.

V vlogi pisatelja se je preizkusil že v času pred 1. svetovno vojno z dvema knjigama novel in črtic Naša vas I. in Naša vas II. Sprva je bil sodobnik moderne, pripovednik in svobodomiselen dramatik, ki je pisal pod vplivom naturalizma, impresionizma in Ivana Cankarja. Med opravljanjem odvetniškega poklica sta nastali drami Veleja in Samosilnik, Herman Celjski pa je nastal leta 1928 kot prvi del trilogije o Celjskih grofih. V tej drami gre za eno najizrazitejših dramskih obdelav te zgodovinske snovi. V britanski internaciji je začel pisati zbirko 240 sonetov Peti evangelij, v katerih je realistično upesnil del Jezusovega življenja. Novačan je v prozi in verzih izražal svoj temperament, svobodnjaško osebnost, drzno romantiko, naturalizem, čudaštvo in izvirnost.

Bibliografija:

Naša vas I. (1912)
Našavas II. (1913)
Veleja (drama, 1921)
Samosilnik (10 povesti, 1923)
Herman Celjski (drama, 1925–1927)
Celjska kronika (dramski mozaik, 1928)
Nadčlovek (enodejanka, 1939)
Peti evangelij (poezija, Trst, 1948)
Jeruzalem-Kairo (spomini 1942–1945, Slovenska matica, 1986) …