Dante Alighieri se je rodil v vplivni florentinski družini, ki je pripadala stranki gvelfov. Ta se je nadalje delila na črne in bele gvelfe, med katere je spadala tudi družina Alighieri. Nasprotniki gvelfov so se imenovali gibelini. Da bi se lahko ukvarjal s politiko, je postal tudi zdravnik in lekarnar, saj je zakon, izdan leta 1295, zahteval, da morajo plemiči, ki želijo prevzeti javni položaj, sodelovati v enem od Združenj umetnosti in obrti (Corporazioni di Arti e Mestieri). Dante je zato vstopil v lekarniški ceh. Izbor poklica ni bil popolnoma neprimeren, saj so v njegovem času knjige prodajali v lekarnah.
Dantejevo največje delo, versko-alegorični ep Božanska komedija, v slovenščino prevedeno (1972) pod vplivom novoplatonistične filozofije in drugih filozofskih in religioznih tokov opisuje pot epskega subjekta skozi pekel (Inferno), vice (Purgatorio) in raj (Paradiso). Vodi ga rimski pesnik Vergilij, ki ga kasneje zamenja Beatrice, ta predstavlja prispodobo božje ljubezni (agape). V okviru srednjeveške književnosti je bistvena novost tega dela v njegovih realističnih opisih oseb, ki so zgodovinsko in časovno konkretizirane (Erich Auerbach). Hkrati pa ohranjajo svojo alegorično vrednost, vrednost prispodobe, zato Erich Auerbach o Dantejevi Božanski komediji govori kot o delu t. i. figurativnega realizma.
Z zbirko Novo življenje (Vita Nova, okoli 1292, slovensko 1956) je sladki novi slog dosegel vrhunec. Obsega 31 pesmi, večinoma sonetov in kancon, ki v časovnem zaporedju govorijo o pesnikovem doživljanju domnevne ljubezni z Beatrice, dodani pa so jim prozni komentarji. Sodobna literarna veda (npr. Ignazio Baldelli) ugotavlja, da zbirka ponavlja imaginarno življenjsko pot provansalskih trubadurjev od mladostnega, radostnega pesnika ljubezni prek spreobrnjenja v zrelo pesništvo, ki ljubezen povezuje z religioznostjo.
Dante je pisal tudi v latinščini. V delu O ljudskem jeziku (De vulgari eloquentia, 1304-1308) razpravlja o predhodnih delih v ljudskem jeziku, posebno o italijanskem lirskem pesništvu. V tem jeziku je napisana tudi Gostija (Convivio) (1304-1307), O monarhiji (De monarchia, po 1310) in njegova javna pisma (Epistolae).
Dante je imel izjemen vpliv na kasnejšo književnost. Poznala sta ga tudi Matija Čop in France Prešeren, v slovenščino so ga začeli prevajati šele z začetkom 19. stoletja. Znani prevajalci so Aleš Useničnik, Alojz Gradnik, Ciril Zlobec in Andrej Capuder, ki je avtor celotnega prevoda Božanske komedije.
Znanstveno monografijo – zbornik o Danteju z naslovom Svetloba tudi v temì. Dante Alighieri (1265–1321), pesnik in vizionar (Ob 700. letnici pesnikove smrti) je uredila Neža Zajc (2023).
