Po končani gimnaziji se je posvetil novinarstvu in v letih 1926–1945 najdlje deloval v kulturni rubriki Jutra. Po 2. svetovni vojni je sledila služba urednika pri Slovenskem knjižnem zavodu in Cankarjevi založbi v Ljubljani. Med drugim je bil urednik Male knjižnice, zbirke biografij Mojstri in zborniki, prvih zvezkov zbirke Svetovni roman, zaslužen pa je tudi za publiciranje filozofskih klasikov pri Slovenski matici.
Prevajal je iz ruščine, bolgarščine, srbohrvaščine, češčine, poljščine, francoščine, nemščine in italijanščine v slovenščino. Iz slovenščine je prevajal v francoščino, italijanščino, nemščino, bolgarščino in srbohrvaščino. Bil je soustanovitelj Društva slovenskih književnih prevajalcev in do smrti njihov častni predsednik. Aktivno je deloval v PEN-klubu in Slovenski matici, katere zaslužni član je bil. V teh organizacijah, ustanovah in društvih je dajal številne pobude in ideje ter s svojimi poročili in drugimi zapisi z njihovo dejavnostjo seznanjal kulturno-strokovno javnost. O naši kulturi pa je poročal in pisal tudi v mnogih tujih publikacijah. Najdlje je bil zaposlen v Cankarjevi založbi v Ljubljani, objavil je več avtorskih del na temo publicistike.
Božidar Borko je spisal skoraj nepregledno množico časnikarskih in publicističnih besedil (kritik, člankov, esejev), prevedel številna leposlovna dela, pripravil veliko tehtnih spremnih besed k posameznim knjigam, v obliki samostojne knjige pa objavil le troje del: Hvala vam, knjige (1951), Na razpotjih časa (1962), Srečanja (1971).
