Svoje spreobrnjenje je opisal v delu Izpovedi. Na veliko noč leta 387 je bil krščen in se je vrnil v Afriko, kjer je ustanovil meniško skupnost. Leta 395 je bil posvečen v škofa v Hiponu, kjer je preostanek življenja preživel popolnoma predan Bogu. Kot škof je umrl leta 430 med vandalskim obleganjem Hipona. Svojemu samostanu je zapusti Regulo, ki so jo v 12. stoletju prevzeli avguštinci. Kmalu po smrti so ga razglasili za svetnika.
Avguštinova dela se odlikujejo po izvirnosti. Pisal je po načelu, da to, kar živi, tudi misli in obratno. Njegovo glavno vodilo je problem človekove eksistence. Njegov najvišji princip je Bog, ki je izvir vseh stvari in najvišje dobro. Božji razum je mnogo večji od človekovega omejenega razuma, zato je potrebno verovati v verske resnice oziroma dogme. Uvrščamo ga med prve odločilne filozofe krščanskega srednjega veka. Njegova odlika je v eksistencialni doslednosti krščanske misli.
Najpomembnejše Avguštinovo delo De civitate Dei (O Božjem mestu – Božja država, 412-426) je teologija in filozofija zgodovine. Njegove Izpovedi (Confessiones) pa so eno izmed velikih del svetovne literature. Delo predstavlja sintezo antične in krščanske kulture, antičnega in krščanskega človeka.
Prevodi v slovenščino:
- Prvi tiskani slovenski prevod Avguština smo dobili leta 1849. V Zgodnji Danici ga je objavil Mihael Stojan.
- Pred tem časom obstajajo rokopisni prevodi predvsem njegovih govorov.
- Sovretov prevod Izpovedi smo Slovenci dobili leta 1932. Ta prevod je priredil in posodobil Kajetan Gantar in je izšel pri Mohorjevi družbi v Celju 1978.
- Govori o Janezovem evangeliju (prevod Franc Ksaver Lukman, 1943)
- Knjiga o veri, upanju in ljubezni (prevod Franc Ksaver Lukman, 1959)
- Izpovedi (prevod Antona Sovreta pregledal Kajetan Gantar, 2003)
- Učitelj (v: Bog, učitelj, gospodar; prevod Nataša Homar, 1991)
- Zakonski stan in poželenje (prevod Nataša Homar, 1993)
- O svobodni izbiri (prevod Nataša Homar, 2003)
- Proti akademikom (prevod Primož Simoniti, 2006)
- O Trojici (prevod Miran Špelič, 2014)
