Breznik je hotel zlasti pravorečju utreti pot v šolo. Dobil je ponudbo, naj napiše novo slovensko slovnico, ki je bila natisnjena leta 1916. V sinhrono pisani Slovenski slovnici je (ponatisi 1921, 1924 in 1934) uveljavil Škrabčevo jezikoslovno delo in uzakonil tonemsko naglaševanje, v dopolnjeni izdaji 1934 pa je na sodoben način pisal o upovedovanju in skladenjskem pretvarjanju ter na koncu dodal še praktično stilistiko.
Leta 1913 je Breznik začel objavljati v Domu in svetu svojo najobsežnejšo razpravo Razvoj novejše slovenske pisave pa Levčev pravopis. Svoj Slovenski pravopis iz leta 1920 je izdal v drobni knjižici, kjer se je v uvodu omejil na najožja pravopisna pravila. Njegov pravopis je bil v rabi 15 let. Breznik je nato v sodelovanju s Franom Removšem sestavil nov Slovenski pravopis 1935.
Najboljše, kar je Breznik napisal, je s področja zgodovine slovenskega jezika in stilistike. V Domu in svetu (Literarna tradicija v Evangelijih in listih, 1917) je predstavil razvoj slovenskega jezika od Trubarja do sredine 19. stoletja, tako da je nadaljeval Kopitarjevo misel o velikem pomenu cerkvenega slovstva pri oblikovanju umetnostnega jezika pred Prešernom, zlasti pridižnega jezika in jezika v evangelijih in listih. To ugotovitev je v Časopisu za slovenski jezik, književnost in zgodovino (Japljev prevod svetega pisma, 1928) razvil v zelo pomembno spoznanje, da je za slovenski knjižni jezik prve polovice 19. stoletja najpomembnejša Japljeva preobrazba Dalmatinovega jezika v novem prevodu Biblije leta 1784.
Izkazal se je tudi kot odličen poznavalec zgodovinskega slovaropisja in slovenskega besedja. med drugim je sodeloval pri Doklerjevem Grško-slovenskem slovarju, kjer je oskrbel za glavne grške besede etimološko stran in jih preko indoevropščine povezal s slovanščino in slovenščino. To je prvi poskus etimologije za Slovence v šolskih slovarjih.
Zavrnil je Razlagov panslavizem in Levstikovo arhaizacijo ter slavizacijo ter predstavil pomen novih oblik in slovenskega pravopisa pri oblikovanju enotne slovenske knjižne norme v znameniti kritični razpravi Razvoj novejše slovenske pisave pa Levčev pravopis, ki je v nadaljevanjih izhaja v Domu in svetu (1913−1915).
Mladi Breznik je prepoznaven tudi po razpravah o tujkah, danes pa predvsem po razpravi Besedni red v govoru (Dom in svet, 1908). Breznik je predstavil vprašanje besednega reda kot eno izmed temeljnih vprašanj slovnice ter tako napovedal način razmišljanja, ki je značilen za praško lingvistično šolo – Mathesiusovo teorijo členitve po aktualnosti v tridesetih letih 20. stoletja. Breznik je neke vrste predhodnik strukturalne členitve po aktualnosti in jezikoslovec, ki se je ob Mathesiusu prvi resno začel ukvarjati s strukturnimi vprašanji stavka in povedi. Jože Toporišič je tudi zato Breznika imenoval za »nepogrešljivi del naše duhovne skupnosti«, ki Slovence navdihuje »za vztrajanje v službi slovenskega jezika«.
V času ustanavljanja Univerze v Ljubljani je bil tudi Breznik na seznamu oseb, ki pridejo v poštev za učne moči pri obravnavanju slovenskega jezika, vendar sodobna slovenščina takrat ni dobila svojega mesta. Nekaj let kasneje je prevzel na Teološki fakulteti predavanja iz stare cerkvene slovanščine. Ob prenovi usposobljenostnih preizkušenj za profesorje je bil imenovan v odbor za izpraševanje iz slovenščine pri profesorskih izpitih. Zadnja leta je bil predsednik Slavističnega društva. Bil je član Znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani (1921) in dopisni (izredni) član SAZU (takrat AZU v Ljubljani) od 16. maja 1940.
