Urejal je njena ilegalna glasila Borba, Svoboda, Ljudska fronta, Straža ob Soči in drugo protifašistično literaturo, sklepal sporazume z italijanskimi protifašističnimi organizacijami v emigraciji, od začetka 2. svetovne vojne pa vodil obveščevalno delo in sabotaže za zahodne demokratične države. Ilegalno dejavnost je prikrival z vlogo generalnega tajnika Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine. Od junija 1940 je ilegalno živel v Beogradu. Leta 1944 se je pridružil partizanom, pred koncem vojne ga je jugoslovanska varnostna služba aretirala in zasliševala o obveščevalnih stikih organizacije TIGR z zahodnimi zavezniki. Po osvoboditvi je bil od novembra 1945 do julija 1948 prevajalec pri tiskovnem uradu predsedstva slovenske vlade, nato do leta 1959 raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Leta 1953 je izdal knjižico Al kiu Triesto? (Komu Trst ?), knjižica je izšla v esperantu ter italijanskem, francoskem in angleškem jeziku. Rejec je tudi soavtor knjige Pričevanja o Tigru ter v okoli 150 člankov, objavljenih v različnih strokovnih revijah, v katerih je obravnaval predvsem vprašanja iz zgodovine Primorske in Beneške Slovenije. Njegova bibliografija obsega 40 zapisov.