Marko Uršič ni bil nikoli marksist, jaz pa od srede šestdesetih let naprej tudi ne; zato po diplomi nisva mogla priti na Filozofski oddelek Filozofske fakultete Univerze (Edvarda Kardelja od sedemdesetih do devetdesetih let) v Ljubljani, saj so ta oddelek zasedali glavni ideologi tedanje Zveze komunistov Slovenije. Na oddelek sva prišla šele po osamosvojitvi, leta 1992.
Uršič je uvedel predmet Filozofija narave, obenem pa je predaval tudi logiko. Ta razpon je zanj značilen. Naj takoj navedem, da njegova filozofija narave ni scientistična, saj na naravo gleda tudi z očmi umetnika, ob čemer menim, da v umetnost prek ekstatičnosti spada tudi mistika. Tako mi je Marko nedavno tega poslal svoje fotografije narave, med njimi tako s soncem med oblaki, razprtimi z jasnino. Krasna fotografija. Sicer pa je Marko tako in tako začel z leposlovjem ter poleg filozofsko literarnega eseja Enivetok (1981) objavil tudi dva romana: fantastični roman Razpoke (1985) in poetično dnevniški roman Romanje za Animo (1988). Umetniškost pa pri Uršiču ni navzoča samo na vsebinski ravni, ampak tudi na formalni, na primer v njegovi tetralogiji Štirje časi (2002–2015), tako v notranji kompoziciji posameznih knjig kot v medsebojno povezovalnem komponiranju knjig tega velikega/veličastnega filozofskega dela.
Uršičeva besedila so večplastna, lahko bi rekli tudi palimpsestna, saj poleg umetnosti in filozofije v ožjem, ontološkem pomenu vsebujejo tudi religiozno dimenzijo, vendar presegajočo tako ontoteološko kot monoteistično raven. Še zmerom gre za vero, toda ne za dogmatsko klerikalno, marveč za »filozofsko vero« (Jaspers). Za kaj gre, naj ponazorim z odlomkom iz Štirih časov (glej Poletje II, 15 in naprej), v katerem Uršič izhaja iz Hölderlinovega verza »Bog je očiten kot nebo«. Pri tej očitnosti Boga po Uršiču ne gre za kakšno konfesionalno prepričanje, temveč za neposredno, kontemplativno izkušnjo tiste »prve in poslednje tišine, jasnine«. Tu še ni mesta za razpravo o tem, ali obstaja Bog kot oseba, ki ima voljo, moč, pravičnost, usmiljenje itd. Kozmična božja očitnost, o kateri govori Hölderlin in pomeni vsepresežno in vseprisotno jasnino Boga, brez dodatnih miselnih in čustvenih ali religioznih podpor, še ne pomeni, da je Bog oseben ali dober in nasploh popoln v smislu Leibnizeve metafizične teodiceje, še manj, da je Bog nujen kot »narava«, prisoten, kot je učil Spinoza, v vsakem, tudi svojem najmanjšem »modusu«. In celo če se strinjamo z mislijo o božji dobroti (in si jo želimo), ta misel ni nujna konsekvenca tiste očitne čiste »jasnine«, v kateri Bog je, jasnine brezmejne Luči, ki je sam(a) Bog. Ob teh spoznanjih ni čudno, da se je Uršič tesno povezal s Plotinom in njegovo metafiziko svetlobe. In se po dogovoru s prevajalko Sonjo Weiss odločil, da pri Slovenski matici izda vse Plotinove spise.
Doslej sta izšli dve knjigi Plotinovih Zbranih spisov, v letu 2022 pa bo izšla še tretja, sklepna knjiga. Tako bomo dobili poleg kompletnih prevodov Platona (Mohorjeva družba, Celje 2004, prev. G. Kocijančič), Dionizija Areopagita (Slovenska matica, Ljubljana 2008, prev. G. Kocijančič) in Predsokratikov (Študentska založba, Ljubljana 2012, urednik in deloma prev. G. Kocijančič) tudi kompletni prevod (z več ko 1000 stranmi) Plotina. Spremne študije je ob komentarjih prevajalke pisal Uršič, vse izkustvo s Plotinom pa nato strnil v knjigi Presežne prisotnosti, ki bo izšla prihodnje leto, po možnosti sočasno z zadnjo knjigo Plotina.
Uršičeve Presežne prisotnosti sestavljajo poglavja Sijoče kraljestvo Uma, Duša med duhom in telesom, Krogi Luči. Vsako poglavje pa vsebuje devet podpoglavij, med njimi: Ideje kot zvezdni bogovi, Um kot sij Enega, Kozmos kot podoba Uma, Kdaj je večnost in kje je čas?, Kam me vodiš, moj dobri dajmon?, Večni sij, Trije krogi Luči, Ekstaza in Aphele pánta. Prva deveterka esejev je posvečena umskim resničnostim, »svetu idej«, njihovi lepoti, prosojnosti, vesoljnosti in presežni prisotnosti. Druga deveterka poleg razmerij med duhom, dušo in telesom, med večnostjo in časom, med vesoljem, človekom in smrtjo tematizira tudi spomin in pozabo, voljo in nujnost, usodo in svobodo. Tretja deveterka pa prinaša Uršičevo interpretativno meditacijo devetih odlomkov iz Plotinovih razprav o Enem oz. Dobrem. Zadnji stavek knjige oziroma zadnje Uršičeve meditacije z naslovom Sončni vzhod se sklene z naslednjim poetičnim uzrtjem: »– Um, ko zamaknjen obstane, v duši vé: / nikoli ni bilo in nikoli ne bo več sončave / kot zdaj, v tem svetlem jutru, ko je / Dobro znova vzšlo nad obzorjem.«
Ker je Marko Uršič že toliko dela vložil v Slovensko matico in ker se je kot knjižni urednik zelo izkazal že na Cankarjevi založbi in pri urejanju filozofsko religiološke revije Poligrafi pri založbi Nova revija, sem zaradi svojih let julija 2020 predlagal Upravnemu odboru, naj odsek za filozofijo pri Slovenski matici odslej vodi Uršič. Odbor, kakor že prej odsek za filozofijo, je predlog soglasno sprejel in potrdil, naj za usodo filozofije na Slovenski matici v prihodnje skrbi Marko Uršič – tudi zaradi razvitih mednarodnih povezav, na primer z japonskimi budisti in z založbo, ki mu je izdala knjigo Shadows of Being: Four Philosophical Essays. Newcastle upon Tyne: Cambridge Scholars (2018, ponatis 2019).
Ljubljana, 17. maja 2021
Tine Hribar