Poslovil se je muzikolog, zasl. prof. dr. Primož Kuret eden največjih poznavalcev glasbene zgodovine Ljubljane, ki je posebej natančno osvetlil delovanje ljubljanskih filharmonij in vsestransko dopolnil védenje o mladem Gustavu Mahlerju ter številnih drugih velikanih ljubljanske glasbene preteklosti.
Leta 1954 je maturiral na Klasični gimnaziji v Ljubljani, leta 1959 diplomiral na Akademiji za glasbo, smer glasbena zgodovina in na Filozofski fakulteti (umetnostna zgodovina) in leta 1964 na Filozofski fakulteti tudi doktoriral. Pozneje je deloval kot profesor za svetovno zgodovino glasbe in za zgodovino slovenske glasbe na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Večkrat je bil predstojnik oddelka za glasbeno pedagogiko, med letoma 1993 in 2001 pa tudi prodekan Akademije za glasbo. Velik del življenja je posvetil profesuri, ki jo je leta 1978 začel na Akademiji za glasbo in tam ostal do upokojitve leta 2005. Vzgojil je vrsto glasbenikov, delujočih v domala vseh slovenskih glasbenih ustanovah.
Bil je tudi pobudnik simpozijev v organizaciji Akademije za glasbo ter pobudnik za nastanek in razvoj Glasbeno-pedagoškega zbornika Akademije za glasbo v Ljubljani, s katerim je spodbujal študente podiplomskega magistrskega in doktorskega študija, akademski podmladek ter univerzitetne učitelje, delujoče na različnih glasbenih področjih, k snovanju prispevkov o pomembnih glasbenih temah, s katerimi je stroka pridobila nove ugotovitve in dejstva. Štiri leta je deloval kot predsednik Slovenskega muzikološkega društva, vrsto let urejal revijo Glasbene mladine Slovenije, več let vodil odbor za kulturo mesta Ljubljana in bil vodja nacionalne komisije za vsebinsko prenovo glasbenega šolstva. Ob tem je deloval kot kritik, prevajalec, urednik, recenzent in pisec.
Kot spiritus agens je skupaj s skladateljem Milanom Stibiljem leta 1986 ustanovil in vodil Slovenske glasbene dneve, katerih član programskega odbora je ostal vse do danes. Kot skrbni vodja mednarodnega muzikološkega simpozija v okviru Slovenskih glasbenih dnevov je poskrbel, da je simpozij postal eden izmed osrednjih muzikoloških dogodkov v tem delu Evrope. S tehtno izbranimi tematikami ni le spodbudil domače in tuje muzikološke stroke k raziskovanju in širjenju muzikoloških obzorij, temveč pokazal pot, kako enakovredno vključiti slovensko glasbo v evropski prostor.
Je avtor številnih monografij o slovenski glasbeni preteklosti, njenih znamenitih osebnostih in ustanovah (med njimi Glasbeni instrumenti na srednjeveških freskah (1973), Glasbena Ljubljana 1899-1919 (1985), Besede skladateljev (1985), Umetnik in družba (1988), Mahler in Ljubljana (1997), Slovenska filharmonija / Academia philharmonicorum 1701-2001 (2001), Ljubljanska filharmonična družba 1794-1919 (2005), Sto let Slovenske filharmonije 1908–2008 (2008), Zanesenjaki in mojstri: Častni člani, umetniški vodje in znameniti umetniki v filharmonijah v Ljubljani (2011), Iz parterja: nekaj spomina (2020), Čarobne palice: Veliki dirigenti Josef Zöhrer, Václav Talich in Fritz Reiner v Ljubljani v luči sodobne kritike (2022)) ter urednik več kot štiridesetih znanstvenih publikacij. Posebej velja omeniti njegovo intenzivno mednarodno delovanje, ki je med drugim rezultiralo tudi v prenekaterih stikih s kolegi z nekaterih najbolj eminentnih tujih univerz. Skupaj je sodeloval na več kot 300 mednarodnih simpozijih doma in v tujini ter tudi na ta način širil glasbeno zavest o umeščenosti slovenske glasbe v širši evropski prostor.
Za svoje dosežke je zasl. prof. dr. Primož Kuret prejel nekatere najuglednejše nagrade ter priznanja, kot so Betettova listina (2002), častno članstvo Accademie Filarmonica di Bologna (2002), nagrada RS za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju (2005), Herderjeva nagrada (2005), avstrijski častni križ za znanost in umetnost I. reda za zasluge na področju muzikologije (2005), Mantuanijeva nagrada za življenjsko delo (2006), častno članstvo Slovenske filharmonije (2008), Red za zasluge RS (2012) itd.
Bil je dolgoletni član Slovenske matice, sodeloval na njenih prireditvah in pri Matici izdal tudi dve samostojni monografiji. Kot številnim drugim uveljavljajočim se znanstvenikom je tudi njemu omogočila objavo prirejene doktorske disertacije in Glasbeni inštrumenti na srednjeveških freskah, na katerih se je poglobil v glasbeno in likovno motiviko, so bili naposled izdani leta 1973. Pred dvema letoma, leta 2020, pa je bila kot deveti zvezek zbirke Spomini in srečanja natisnjena še knjiga Iz parterja : nekaj spomina, ki poleg osebnih spominskih utrinkov prinaša še vpogled v razvoj slovenske muzikologije.
S svojim ugledom ter vsestranskim delovanjem je bistveno prispeval k bogatitvi slovenske muzikološke srenje in širše glasbene kulture, s svojo karizmo in znanstveno širino pa navdušil številne mlajše kolege za nadaljnji razvoj muzikološke stroke.
Počivaj v miru, dragi Primož!
Prof. dr. Jernej Weiss