Umetnostna zgodovinarka dr. Ksenija Rozman, članica Slovenske matice, je s svojim zavzetim raziskovanjem umetnostne preteklosti najraje reševala odprta vprašanja, ki jih drugi niso rešili. Na podlagi arhivskih preučevanj je potrjevala domneve in dopolnjevala naše védenje s stvarnimi ugotovitvami, ki so se izkazale za zanesljive in neomajne. S takim prizadevanjem ni nikoli odnehala, zato je sodila med tiste raziskovalce, ki so, kot je nekoč zanjo dejal Nace Šumi, v tem pogledu stroko »peljale naprej«. (S svojimi odkritji je dokazala, da je baročni slikar Fortunat Bergant študiral v Rimu, in potrdila, da je Jožef Tominc v času ljubljanskega kongresa zares bival v Ljubljani.)
Sledila je desetletje starejšim prvim povojnim učencem Franceta Steleta in v svoji generaciji posebej izstopala. Z duhovitim profesorjem, ki jo je zelo cenil, je vse do njegove smrti ohranjala prisrčne stike. Diplomirala je leta 1959 in se sprva posvetila srednjeveškemu stenskemu slikarstvu. Leta 1965 je doktorirala iz preučevanja prostora v gotskem slikarstvu, ki mu je že profesor Stelè posvečal posebno pozornost, in se tudi v nadaljnjem tovrstnem delu izkazala kot prodorna opazovalka. Napisala je popularen vodnik po cerkvi sv. Janeza v Bohinju in po cerkvi v Bregu pri Preddvoru. Prva leta po diplomi je delovala v ljubljanskem spomeniškem varstvu, vse od leta 1962 do upokojitve pa je kot kustosinja in znanstvena svetnica živela za ljubljansko Narodno galerijo, kjer je pripravljala temeljito študijsko podprte razstave, posebno opusov Franca Kavčiča, Mihaela Stroja in Jožefa Tominca. S temeljitostjo svojih raziskav in razstavnih katalogov je postavljala galeriji stroga merila pri stvarnem oziroma kataloškem pojasnjevanju umetnin. Pri preučevanju in predstavitvah del tujih oziroma evropskih mojstrov s slovenskih tal, ki jih je predstavila kar na treh razstavah, je vzpostavila dragocene stike z znamenitim italijanskim poznavalcem Federicom Zerijem in tako bistveno pripomogla k atribuiranju tega gradiva. Njena povezanost z Zerijem je omogočila tudi njegovo navdušenje nad slovenskim grafikom Marjanom Pogačnikom.
Največ raziskovalne energije pa je posvetila »razrešitvam«, kot jih je imenovala, umetnin novoklasicističnega slikarja Franca Kavčiča. Da bi razbrala upodobitve antičnih mitoloških oziroma literarnih motivov ali antične umetnine in upodobljene kraje na njegovih slikah in zlasti neštetih risbah, je pri svojem delu vzpostavila tudi koristne stike z umetnostnimi zgodovinarji v tujini. To ponazarja tudi njihov delež v zborniku Razprave iz evropske umetnosti, ki ga je njej na čast leta 1999 izdala Narodna galerija. Njeno premišljeno in sistematično preučevanje Kavčiča, kot ga je razkrivala v delovnih načrtih, vključenih v program Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete, bi najbrž zahtevalo kar več življenj. Posvetila se mu je z vsem srcem in prepričanjem ne glede na tradicionalne zadržke do tega ustvarjalca, ki je s svojim delom bogatil tujino, in je veliko prispevala tudi k njegovemu mednarodnemu poznavanju.
Delo Ksenije Rozman je temeljilo na temeljiti izobraženosti, ki jo je nenehno širila in izpopolnjevala. Bila je neizprosno natančna, temeljita in kritična. Od obnašanja ljudi je pričakovala vsaj temeljno spodobnost, v pisanju je bila premišljeno lapidarna, tehtna in stvarna, mnogo bliže kot miselna razpredanja so ji bile konkretne ugotovitve in logična predvidevanja. Bila je zanesljiva sodelavka pri enciklopedijskem delu, zavračala je dvoumnosti in ohlapnosti v formuliranju; ker v knjigah ni mogoče natisniti stoodstotno barvno ustreznih reprodukcij umetnin, je celo menila, da jih je zato bolje nadomeščati z nezavajajočimi črno-belimi; čustveno ali slikovito napisana dela o umetnosti pa je bolj kot za znanost štela za literaturo.
Bila je ljubezniva, odločna in kolegialna; spominjali se je bomo z ekskurzij, vodenj po razstavah v Narodni galeriji, za katero se je zavzemala, in kot živahno gospo na kolesu, ki se je ob srečanju s kolegi rada ustavila in spregovorila kaj prijaznega in spodbudnega, v prebranih besedilih je najraje pohvalila njihovo objektivnost, a vedno povedala tudi kaj kritičnega, ter odhitela naprej. Bila je izjemno delavna in povsem predana svojemu poslanstvu, zahtevna do sebe in drugih, pravi sinonim za vztrajnost, natančnost in znanstveno poštenost. Bila je utelešenje tistega raziskovalnega principa, ki je kot osnova vseh nadaljnjih razglabljanj temeljno pomemben, ker temelji na stvarni preverljivosti. Najbrž je bila že po duši zgodovinarska »razreševalka«, zapolnjevalka belih lis, ki je tudi v obravnavah umetnosti, ki nas dviga v višave, hotela ostajati le na trdnih tleh in odkrivati »samo« dokazljivo resničnost. Vse drugo, kar je ob umetnosti (tudi novejši) najbrž doživljala, pa je obdržala zase ali kdaj z iskreno »predrznostjo« povedala na štiri oči. Pomen njenega dela za poznavanje zgodovine naše umetnosti ostaja trajen in objektiven.
Akad. prof. dr. Milček Komelj