Pred dvema dnevoma so se predstavniki Slovenske matice na Plečnikovih Žalah poslovili od znamenitega umetnostnega zgodovinarja, prevajalca, konservatorja, kastelologa, vedutologa in publicista Ivana Stoparja, ki je umrl 12. decembra 2018 v devetdesetem letu starosti.
Bil je naš dolgoletni član. Pri Slovenski matici je še lani izšla njegova knjiga Arhitektura predromanike in romanike na Slovenskem, kar mu je bilo v posebno veselje. Z njo je spremenil ali dopolnil nekatere ustaljene poglede na zgodovino naših najstarejših srednjeveških arhitekturnih spomenikov. Med svojim dolgoletnim konservatorskim delovanjem je namreč dobil temeljit vpogled tudi v način zidave in arhitekturne temelje cerkvenih stavb. Iz teh odkritij je vedno bolj jasno spoznaval, da so nekatera naša svetišča kljub poznejšim arhivskim omembam starejša, kot so prvotno sklepali, in segajo vse do začetkov krščanstva na Slovenskem, v 10. ali celo 9. stoletje. Tako je v svoji zadnji knjigi, izdani pri Slovenski matici, pogumno še jasneje opredelil ne samo splošno veljavna strokovna prepričanja, ampak poglobil tudi svoja lastna poprejšnja spoznanja.
Druga knjiga Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na Slovenskem Štajerskem, ki jo je leta 1977 izdal pri naši založbi, pa že v naslovu izpričuje Stoparjevo osrednjo raziskovalno dejavnost – proučevanje gradov in grajske arhitekture. Posvetil jim je številne, zelo odmevne monografske knjige, članke in razprave, opravil vrsto terenskih raziskav in svoje delo predstavil tudi v strokovnih televizijskih oddajah. S svojim gorečim osvetljevanjem bogate in dragocene grajske dediščine na Slovenskem je bil v političnih časih, ki tovrstnim temam niso bili naklonjeni, eden redkih strokovnjakov, ki so želeli sporočilo o dragocenosti naše arhitekturne zakladnice posredovati tudi najširši ljubiteljski javnosti. Prav zaradi njegove odprtosti in širine so se večinoma neupravičeno kresala mnenja o strokovni utemeljenosti njegovih tez. A zapis umetnostnega zgodovinarja dr. Naceta Šumija ob Stoparjevi knjižni izdaji doktorske teze o srednjeveški grajski arhitekturi na Slovenskem Štajerskem iz leta 1977 nedvomno govori o tem, da se je neizbrisno zapisal v slovensko umetnostno zgodovino:
»Knjiga dr. Stoparja je za slovensko umetnostno vedo temeljno delo, ki bo nedvomno odmevalo tudi prek naših meja. Njen pomen nikakor ni zajet le v novih pogledih na strukturo in razvoj posamičnih gradov. Gre tudi za nove ugotovitve o tipologiji naših gradov, za fiksiranje njihovega splošnega razvoja na naših tleh ter za plodno povezavo teh problemov s širšim, za naše gradivo pogosto pobudniškim okoljem. S to študijo smo končno dobili temelj za enakopravno obravnavanje profane in sakralne arhitekture za vse romansko in gotsko obdobje …«
Dr. Ivan Stopar pa bo po svojem značilnem nasmehu, prijaznosti, vztrajnosti, potrpežljivosti in razumevajoči odprtosti ostal zapisan tudi v spominu ljudi, s katerimi se je pri svojem delu na terenu srečeval. Tak ostaja neverjetno živ tudi v mojem spominu, čeprav sem ga osebno doživela le kot otrok, ko je vneto raziskoval ruševine starega gradu Viltuš.
