Pisalo se je leto 2018, ko je Slovensko matico obiskal dr. Henrik Neubauer, slok gospod živega, iskrivega pogleda. V drugo nadstropje naše stavbe na Kongresnem trgu v Ljubljani je vstopil tako mladostno in živahno, da se njegovih let ni bilo moč zavedati. Bil je poln načrtov, kaj vse je treba še popisati, zbrati, izdati. Na sestanku je poudaril, kako Slovenci ne premoremo poljudne zgodovine svetovnega plesa, kjer bi mladi v našem domačem jeziku lahko spoznavali osnove razvoja baletne in plesne umetnosti. Dotlej sem dr. Neubauerja poznala kot znamenitega koreografa, pedagoga, režiserja in avtorja del o zgodovini opere in baleta, nisem se pa z njim osebno srečala. Po tem prvem stiku sem tudi sama začela na marsikaj gledati drugače: navdihujoče so bile njegova vitalnost, neizmerna ljubezen do mladih, želja, da jim odkrije umetniško lepoto, izjemna delavnost in nalezljiva vedoželjnost. Tako rekoč v enem dihu se je na sestanku sprehodil skozi svojo bogato življenjsko in ustvarjalno pot.
Potrdil je, da bo po številnih izdanih delih iz plesne in glasbene zgodovine za najstarejše slovensko kulturno in znanstveno društvo napisal Svetovno zgodovino plesa, in svojo obljubo je držal do dne natančno, v nekaj urah je odgovarjal na elektronsko pošto, tekoče in hvaležno upošteval korekture in hitro zbral izjemno količino slikovnega gradiva, da je v oktobru leta 2020 njegova monografija tudi izšla.
Kot zdravnik po osnovni izobrazbi je znal v sebi razviti občudovanja vredno umirjenost, v srcu pa je vendarle prevladala njegova strastna in trajna ljubezen do odrske umetnosti, še posebej baleta. Nikoli ni pristal na Platonovo stališče, da je telo ječa duše, temveč je bil vse svoje življenje prepričan o njegovi lepoti in o tem, da z lepoto telesa moramo in zmoremo pričevati o lepoti duha. To je s svojim več kot sedemdesetletnim delom na področju plesne in glasbene umetnosti vneto dokazoval.
Rodil se je 17. aprila 1929 na Golniku, z baletom pa se je začel ukvarjati leta 1944. Leta 1953 je zaključil študij medicine in obenem diplomiral na Srednji baletni šoli v Ljubljani. Član ljubljanskega baletnega zbora je postal leta 1946 in kmalu napredoval do solističnih vlog. Dodatno se je izobraževal v Sankt Peterburgu in v Združenih državah Amerike. Najprej je štiri leta vzporedno delal kot asistent na ljubljanski medicinski fakulteti, potem pa se je z vsem žarom posvetil baletnemu plesu, koreografiji in operni režiji. Podpisal se je pod več kot osemdeset baletnih koreografij v Sloveniji, Avstriji, Italiji, Srbiji in Bolgariji, na Slovaškem, Irskem in Hrvaškem, med njimi so Romeo in Julija Prokofjeva, Trnuljčica Čajkovskega, Hačaturjanov Spartak, Griegov Peer Gynt, Ognjena ptica Stravinskega in mnoga druga. Pripravil je tudi vrsto koreografij na dela slovenskih skladateljev (Osterca, Ukmarja, Škerjanca, Kozine …) in režiral več kot trideset opernih del (Bizetovo Carmen, Puccinijevo Tosco, Verdijeva Trubadurja in Traviato, Mozartovi Ugrabitev iz Seraja in Figarovo svatbo, Foersterjevega Gorenjskega slavčka …). Skrbel je tudi za prevajanje libretov iz glasbeno-gledaliških del Mozarta, Straussa mlajšega, Donizettija, Rossinija in drugih. Od leta 1961 do 1972 je bil vodja baleta in koreograf SNG Opere in baleta Ljubljana, nato do leta 1982 direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana. Sledilo je dveletno umetniško vodenje operne in baletne hiše v Mariboru (1982–1984).
Svoje bogato znanje je trinajst let (1989–2002) posredoval študentom Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, predaval pa je tudi na univerzah po vsem svetu (v ZDA, na Finskem, v Nemčiji, Avstriji, Madžarski, Belgiji, Franciji …). Bil je član številnih društev, od leta 2020 tudi član Slovenske matice. V mnogih je bil zelo dejaven, nazadnje je sedem let (2002–2009) vodil Slovensko komorno glasbeno gledališče, katerega ustanovitelj je bil.
Za svoje umetniško, strokovno in pedagoško delo je prejel številne nagrade. Leta 2009 je bil ovenčan z zlatim redom za zasluge Republike Slovenije, februarja letos pa tudi s Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Eden od njegovih številnih dosežkov je bila pobuda za ustanovitev mednarodnega dneva plesa, ki ga od leta 1982 dalje slavimo 29. aprila, na rojstni dan plesnega reformatorja Jeana-Georgesa Noverre. V svoji monografiji Svetovna zgodovina plesa je dr. Neubauer opozoril na njegovo Četrto pismo o plesu, v katerem Noverra takole nagovarja mlade: »Kako lahko upate, da boste postali slikar brez ognja, brez duha, brez domišljije, brez okusa in brez znanja?« Dr. Henrik Neubauer je te misli ne le bral in jih navajal, ampak vsak trenutek polno živel. Slovensko plesno umetnost in umetnost nasploh je razsvetljeval z visoko plamenečo baklo ustvarjalne strasti, bil je vnet v ljubezni do svojega dela ter velik v svojem zavedanju in odgovornosti do prihodnjih generacij, zato s svojim požrtvovalnim, dejavnim prizadevanjem za slovensko kulturo in slovenski narod ostaja nenadomestljiv zgled.
Ignacija Fridl Jarc