Počasi, a zanesljivo, kot bomo tudi mi, odhajajo od nas naši pomembni učitelji, mentorji, sopotniki, prijatelji, znanci … Eden izmed njih je bil tudi dr. Edo Škulj. Rojen je bila 23. maja leta 1941, bil je duhovnik, muzikolog, publicist, urednik, pedagog in organist.
Številnim ljudem se je življenje v 20. stoletju pokazalo v zelo trpki podobi, tudi Edu Škulju. Mlajši kar prehitro pozabljamo, kakšne privilegije imamo, da smo rojeni v miru in v njem tudi živimo ter ustvarjamo. Morda je Edo Škulj tudi zato še toliko bolj iskal lepoto v glasbeni umetnosti, saj je izhajal iz kulturne in glasbene družine. Pel je, igral na harmonij, v semenišču je vodil zbor. Odločil se je za duhovniški poklic, posvečenje je prejel v Argentini leta 1965, obenem pa je pridobil tudi glasbeno izobrazbo. V Rimu je študiral na Papeškem inštitutu za cerkveno glasbo, kjer je leta 1972 uspešno diplomiral summa cum laude z disertacijo o Stanku Premrlu. Sprva je opravljal službo duhovnika med izseljenci v Frankfurtu. Po letu 1975 je prišel v Ljubljano in postal korni vikar in stolni kaplan, spremljal pa je tudi ljudsko petje. Leta 2005 se je odpovedal vsem službam in postal župnik v Škocjanu in Turjaku, postal je tudi častni kanonik Stolnega kapitlja v Ljubljani.
Že kmalu po vrnitvi v Slovenijo je sodeloval pri obnovi izdajanja Cerkvenega glasbenika, ki je sprva izhajal od leta 1878 do leta 1945. Ta revija je še vedno izjemno pomembna za oblikovanje in razvoj cerkvene glasbe na Slovenskem. Bil je skrben urednik vse do leta 2001.
Eno njegovih najpomembnejših del je bila nova izdaja celotnega opusa našega svetovno najbolj znanega skladatelja Jacobusa Gallusa. Pripravil jo je kot zunanji sodelavec Muzikološkega inštituta ZRC SAZU leta 1985 za zbirko Monumenta artis musicae Sloveniae, izšla pa je v 20 zvezkih. O Gallusu je napisal tudi več pomembnih in uporabnih monografij. Ena, ki mi je vedno pri roki, je Gallusov katalog, sistematično in pregledno oblikovan seznam vseh Gallusovih del z objavljenimi začetnimi deli skladb, njihovimi osnovnimi podatki, besedili ter odličnimi prevodi, ki so jih pripravili skrbno izbrani prevajalci.
Pripravil je tudi več cerkvenih pesmaric, ki jih bomo še dolgo radi uporabljali. Spodbujal je skladatelje k ustvarjanju novih del in pisanju strokovnih ter znanstvenih člankov. Bil je član Slovenskega muzikološkega društva in prejemnik Mantuanijeve nagrade za leto 2016 ter Gallusove plakete.
Bil je odličen poznavalec orgel in cerkvene glasbe, doma in po svetu. Zato ne preseneča, da je zelo pomembno tudi njegovo delo na področju organografije in skrbi za orgle ter njihovo obnovo na Slovenskem. Sam ali v soavtorstvu je izdal več monografij na to temo: Orgle na Slovenskem, Orgle v Ljubljani, Orgle v ljubljanski stolnici idr.
Njegova bibliografija obsega okrog 1000 enot. Naj omenim vsaj še Leksikon cerkvenih glasbenikov, zelo pomembno in uporabno Kazalo slovenskih glasbenih revij in morda eno zadnjih monografij, Vodnik po duhovni glasbi.
Kot pedagog je deloval na Orglarski šoli, kjer je poučeval zgodovino glasbe in organografijo, pa tudi na Sakralnem oddelku Akademije za glasbo, kjer je poleg organografije poučeval še paleografijo. Od leta 1997 dalje je bil tudi predstojnik katedre za zgodovino glasbe na Oddelku za glasbo Pedagoške fakultete v Mariboru. Bil je mentor številnim diplomantom.
Od leta 1989 do 1995 je deloval kot tajnik na Teološki fakulteti, koordinator za znanstvenoraziskovalno delo ter vodja podiplomskega študija. Pomembno je bilo tudi njegovo sodelovanje pri ponovni vključitvi Teološke fakultete, ene od ustanovnih članic Univerze v Ljubljani, pomnili pa ga bomo tudi kot organizatorja simpozijev in znanstvenih posvetov, ki sta jih od začetka osemdesetih let pripravljala Slovenska teološka akademija v Rimu in Inštitut za zgodovino Cerkve v Ljubljani. Za temi simpoziji so ostali pomembni zborniki.
Edo Škulj je skrbel tudi za pozitivno spletanje vezi med organizacijami in posamezniki, rad je povezoval vse ljudi dobre volje. Pri tem sta pomembno sodelovala s kolegom in prijateljem Primožem Kuretom, ko sta v okviru Akademije za glasbo in Teološke fakultete skupaj organizirala simpozije, posvečene slovenskim skladateljem. Tudi za temi simpoziji so ostali številni pomembni zborniki. Edo Škulj je bil dolga leta pomemben udeleženec Slovenskih glasbenih dni, ki jih je ustvarjal ali soustvarjal Primož Kuret; v zborniku Edo Škulj – 70 let življenja in ustvarjanja je o Edu Škulju zapisal: »Vedno eleganten svetovljan, poliglot, ki obvlada vse glavne evropske jezike, in predvsem dragocen in zvest prijatelj, ki mu nič človeškega ni tuje in zna biti strpen in potrpežljiv ter uvideven sogovornik.«
Eda Škulja se bomo spomnili tudi po vedrini in nasmehu, vedno polnega energije in pripravljenega pomagati. Ničkolikokrat sem ga povprašal po tem ali onem in vedno se je hitro odzval in če je le mogel, tudi pomagal. Rad je imel duhovite misli, v spominu imam, najbrž njegov, oksimoron: »Ekstremno sem kontra tujkam.«
Dr. Edo Škulj je zapustil dragoceno sled v naši glasbeni znanosti in umetnosti. Za vse njegovo delo, srečanja in pomoč smo mu iskreno hvaležni. Njegovi darovi so bili tudi večni optimizem, prijaznost, veselje.
Vsi, ki hočemo iskati globine stvarstva, morda čutimo, da ob tostranstvu obstaja tudi onstranstvo in da sta oba svetova prefinjeno povezana. Tudi vse krščansko obredje je oblikovano tako, da nas vodi k Večnosti, povezuje naš svet z Onkrajnostjo. In morda je tudi premišljeno izbrana glasba tista, ki nas s to večnostjo in njenimi neizmernimi skrivnostmi lahko povezuje in nam jo celo odkriva. V to glasbo zanesljivo sodita gregorijanski koral in renesančna polifonija ter vsa tista glasba, ki nas duhovno poglablja in bogati ter odvrača od plitkih strasti tega sveta, odpira pot k duhovnosti večnega miru. In vêdenje ter zavedanje o takšni glasbi je pomembno oblikoval, raziskoval in razvijal Edo Škulj.
V oddaji Naš gost na Radiu Ognjišče se je voditelj pošalil, da živi v Duhovniškem domu Mane nobiscum na Lepem potu. Mojster mu je duhovito odgovoril: »Sem na Lepem potu, ki pa vodi k še lepšemu cilju.« In zdaj je ta cilj dosegel.
Andrej Misson