Občutenje velike kulturne praznine ob izgubi akademika prof. dr. Primoža Simonitija in profesorja dr. Andreja Capudra je pred nekaj dnevi še poglobila vest, da je umrl akademik Alojz Rebula, še eden od velikih, uglednih avtorjev in članov Slovenske matice. Rodil se je leta 1924 v Šempolaju pri Nabrežini v Italiji, svoja ustvarjalna leta preživel v Trstu in okolici, a zaradi njegove izjemne razgledanosti po evropski kulturi, od njenih antičnih korenin do miselnih dilem našega časa, kakor zaradi njegovega duhovnega iskateljstva in vere v etične temelje človeštva je zanj najbolj resnična oznaka, da je bil prebivalec sveta.
Že leta 1960 je pri Slovenski matici izdal svoj roman Senčni ples, najpomembnejše literarno delo iz njegovega zgodnjega literarnega obdobja, v katerem je že nakazal osrednja vprašanja, ki si jih je zastavljal v svojih poznejših romanih: vprašanje človekove asimilacije na eni in narodne pripadnosti na drugi strani, predvsem pa širše – utirjenosti človeka v kozmosu resnice, etosa in ljubezni.
V drugem romanu, ki je izšel pri Slovenski matici in ki ga mnogi ocenjujejo za njegovo najbolj dovršeno delo, v romanu V Sibilinem vetru (1968), se je ta neutrudni spraševalec o tem, kdo sem in kaj smem, prestavil v njemu, klasičnemu filologu po izobrazbi, tako ljube antične pokrajine. Zgodovinska preteklost, življenje rimskega imperija v drugem stoletju po Kristusu in usoda starca Nemezijana, je zgolj časovno platno, na katerem je naslikal svojo bogato, jezikovno dovršeno literarno fresko o duhovnih razsežnostih in stiskah sodobnega človeka.
Tudi Rebulov tretji roman Zeleno izgnanstvo, ki je izšel pri najstarejši slovenski posvetni kulturni in znanstveni ustanovi, je navdihnila zgodovina, saj je v njem spregovoril o znamenitem humanistu in diplomatu Eneju Silviju Piccolominiju, poznejšem papežu Piju II, ki je bil tri leta škof v Trstu. Piccolominijevo doživljanje tega prostora je pisatelj uporabil za ovrednotenje prisotnosti in pomena Slovencev na Tržaškem v 15. stoletju.
Vrt bogov iz leta 1986 je prvo neromaneskno delo, ki ga je Alojz Rebula izdal pri Slovenski matici. To so avtorjevi poglobljeni dnevniški zapisi iz Kolorada, v katerih je razmišljal predvsem o slovenstvu pri naših izseljencih v Ameriki.
Kot zadnje delo je leta 2002 pri Matici izšla literarna noviteta Arhipel, zbirka dvajsetih proznih sestavkov, ki tvorijo izjemno panoramo tisočletja in pol dolge slovenske zgodovine, od prodora Slovanov v romanski prostor (Kod vse teče Timava) do povojnega časa (Kaj raste v Rogu), narodne sprave (Srečanje v Dragi), zdomske usode (Motel Collins) in problema slovenstva po osamosvojitvi (Zmajevec nad Savo).
Alojz Rebula je tudi v svojem zadnjem delu, izdanem pri Slovenski matici, prisluškoval času in zemlji, da se je lahko s svojo besedo dotikal obzorij evropskega duha. Zdaj Prešernov nagrajenec ter član Slovenske akademije znanosti in umetnosti prostorov večnosti ni za zmeraj dosegel le s svojo vrhunsko literaturo, ampak tudi s svojo dušo, ki se je, utrujena od tuzemskega prebivanja, poslovila od nas.