Beseda vodje Matičinega odseka
Ko sem pred nekaj leti prevzel vodenje Matičinega Zgodovinskega odseka, nisem imel namena uvajati kakšnih revolucionarnih novosti. Pa ne zato, ker bi, kakor je zdaj v navadi, visceralno preziral revolucijo, izraz skrajno zaostrenih družbenih in političnih sporov, temveč zato, ker je Zgodovinski odsek delal utečeno ter z jasno začrtano osnovno smerjo in bi bile vsakršne spremembe, zlasti pa hitre, odveč. S tem sicer tvegam očitek bledosti svoje podobe in mlačnosti svojega vodenja, vendar so člani in članici Zgodovinskega odseka tako kompetentne in hkrati sodelovalne osebe, da bi vsako »istrčavanje« ali »ispucavanje« zmotilo ustaljeni način dela.
Pri našem delu nas sicer ne vodi načelo, da je zgodovina učiteljica življenja, saj kot razmeroma dobri poznavalci preteklosti vemo, da to reklo vsaj v smislu, kot so ga razumevali antični zgodovinarji, ne velja in nikoli ni veljalo. Prepričani pa smo, da poznavanje preteklosti v vseh njenih vsebinah pomaga misliti in razumevati človeško eksistenco, njeno protislovnost in enotnost, njeno družbeno pogojenost in individualno uresničenost. Zato si tudi prizadevamo oblikovati tak program dela, ki bo upošteval različne vidike človeškega bivanja od antike do sodobnosti. Tako sta tik pred koncem lanskega leta izšli dve po vsebini in metodologiji zelo različni knjigi: kulturnozgodovinski kroki Henrika Neubauerja Svetovna zgodovina plesa in baleta in klasično delo ameriškega zgodovinarja Frederica Lana o zgodovini sredozemskega pomorskega imperija, Benetke, pomorska republika. Prav slednja je del rdeče niti knjižnega programa Zgodovinskega odseka, zbirke z naslovom Zgodovina držav in narodov, zbirke, ki si je s smiselnim izborom in kakovostnimi prevodi utrla pot med bralce. Naslednja knjiga iz te zbirke bo obravnavala zgodovino Španije. V načrtu imamo tudi dva simpozija. Prvi, dvodnevni in mednarodni, ki se bo po medmrežju odvijal maja, bo obravnaval vprašanja, povezana z ljubljanskim kongresom leta 1821. Drugi, enodnevni, pa bo posvečen Vasiliju Meliku, enemu od najpomembnejših slovenskih zgodovinarjev druge polovice XX. stoletja, zgodovinarju, ki ni le pomembno dopolnil vednosti o 19. stoletju, temveč je to vednost konceptualno in metodološko prevetril. Simpozij bo, odvisno od stanja epidemije, na programu junija ali septembra.
Doc. dr. Marko Štuhec
vodja Zgodovinskega odseka pri Slovenski matici
V aprilu napovedujemo:
Iz zbirke Knezova knjižnica
Miklavž Komelj: Skrij me, sneg
Romaneskni prvenec pesnika, pisatelja, prevajalca in esejista Miklavža Komelja Skrij me, sneg pripoveduje o srečanju med odraščajočim mladeničem in škofom, ki ga hoče mladenič rešiti smrti. Zunanje dogajanje je postavljeno v Ljubljano med letoma 1987 in 1991, v nemirno in bogato obdobje, ko so se v tem prostoru dogajale velike družbene in politične spremembe, pod vprašaj pa so se postavljala tudi temeljna razmerja do simbolnega. Mladenič in škof, katerega upodobitev se naslanja na osebnost Stanislava Leniča, doživljata te spremembe vsak na svoj način in vsak na svoj način sta hkrati na robu dogajanja, v katero strmita kakor z drugega sveta, in v njegovem središču. Delo prinaša natančno strukturirano zgodbo, ki v nekaterih pasažah prehaja v liriko, na koncu pa zasije kot nenadejana duhovna izkušnja. Roman bo izšel kot 25. zvezek Knezove knjižnice, ki je izhajala pri Slovenski matici med letoma 1894 in 1935. Prinašala bo izvirno prozno leposlovje, ki je imelo pomembno mesto že v prvotni zasnovi te zbirke, ki jo želimo obuditi tudi s ponatisi Cankarjevih del.
Knjiga je izšla ob podpori Javne agencije za knjigo RS.
Iz zbirke Mozaiki
Neža Zajc: Brez slovesa
Spremna beseda: Denis Poniž
Tretja pesniška zbirka literarne in kulturne zgodovinarke Neže Zajc Brez slovesa govori o umiranju in smrti, ko ni časa in ne diha, da bi se lahko uresničilo slovo, ob tem pa izpričuje tudi notranjo silo ustvarjanja, ki mora reševati številne nezaključene in neizpolnjene trenutke. Cikli Dar, Dahnjenja in Izdavil sem s premišljeno arhitektonsko postavitvijo kažejo na trodelno strukturo, s katero avtorica izoblikuje ontološko zasnovano celoto slehernikove determiniranosti, ki eksistencialni lok prek dediščine, navdiha in samoizraza razbira v metafizičnem nadaljevanju tuzemske poti oziroma, kot zapiše avtor spremnega zapisa Denis Poniž: »V tem svetu, kjer so naše zaznave največkrat le slutnje, vpete med rojstvo in smrt, se pesnica krčevito trudi, da bi našla najbolj ustrezne podobe, vendar ne takih, ki nas omamljajo s svojo blagoglasnostjo, ampak ostre, trde, take, ki razprejo našo zavest in očistijo naš pogled.«
Knjiga je izšla ob podpori Javne agencije za knjigo RS.
Iz zbirke Prevodi iz svetovne književnosti
Fulvio Tomizza: Akacijev gozd
Prevod: Primož Sturman
Spremna beseda: Katarina Marinčič
Akacijev gozd Fulvia Tomizze je zadnji del Istrske trilogije, ki obsega še romana Materada in Dekle iz Petrovije. Če sta prvi dve knjigi v svojih pripovednih postopkih tradicionalnejši, pa je zadnja izpisana v slogu novega romana. V zgoščeni govorici, ki v ospredje postavlja opise narave in fragmentarnih uvidov v razpoloženja protagonistov, sledimo zgodbi moškega, ki skupaj z ženo pelje svojega očeta, pregnanega iz rodnih krajev, umret na nadomestno zemljo – tja, kjer so v Italiji po vojni uredili bivališča za povratnike iz taborišč. To enejevsko potovanje pa v Akacijevem gozdu mojstrsko prerašča iz točno določenega zgodovinskega narativa v skupno zgodbo vsakršnih izgnancev in iskalcev nadomestnih domov. Ti se ob podoživljanju neizgovorljivega domotožja in hrepenenja po izgubljeni deželi boleče jasno zavedajo, da nasilna izruvanost iz lastne zemlje pomeni tudi nepovratno izgubo lastnih identitet.
Ponatis
Dnevnik cesarja Marka Avrelija
Prevod: Kajetan Gantar
Med nami pozdravljamo že četrti ponatis druge, popravljene izdaje Dnevnika cesarja Marka Avrelija. Dnevnik zajema vse bogastvo grške nravstvene filozofije od Heraklita in Demokrita pa do zadnjih izrastkov velikih in malih sokratskih šol, predvsem pa nadaljuje tradicijo velike stoiške filozofije Zenona, Kleantesa in Hrisiposa. V Rimu in posebej v miselnem svetu Marka Avrelija se je grška stoa v svojevrstni sintezi sčasoma prepojila s starorimskim idealom možatosti in kreposti (virtus) in kot taka postala nekakšna rimska centralna »ideologija«.
Pripravo ponatisa je omogočilo podjetje Pot.
Ponatis
Edvard Ravnikar: Umetnost in arhitektura
Zbral in uredil: Aleš Vodopivec
V sozaložništvu s Fakulteto za arhitekturo smo pripravili ponatis esejev Edvarda Ravnikarja, enega osrednjih osebnosti moderne arhitekture, ki je s svojimi stavbami, projekti, zapisi in pedagoškim delom močno zaznamoval naš prostor. Bil je prepričan, da arhitekture ne moremo razumeti, če jo gledamo brezbrižno mehanično, brez notranjega napora. Zbornik prinaša raznovrstne zapise, ki kažejo na izjemno širino njegovega strokovnega zanimanja in udejstvovanja ter sežejo od arhitekture, preko urbanizma in oblikovanja do publicističnega in pedagoškega dela.
Matičini videodogodki
V času ukrepov za preprečevanje širjenja virusne okužbe objavljamo posnetke pogovorov z našimi avtorji, prevajalci in uredniki. Prijazno vabljeni k ogledu!
Predstavitev knjige Moja skrivnost Francesca Petrarce v prevodu Tomaža Potočnika
Moja skrivnost spada v obdobje Petrarcove osebne intelektualne in duhovne krize, saj se je od avignonskega papeškega dvora, kjer je preživel precejšen del življenja, vse bolj usmerjal nazaj k Italiji. Težnji po fizični vrnitvi k svojim izvorom sledi tudi duhovni obrat. O knjigi sta se pogovarjala dr. Matic Kocijančič in mag. Jernej Šček.
Predstavitev knjige Milana Bufona Ethnos in topos
Delo prof. dr. Milana Bufona Ethnos in topos, ki je izšlo v zbirki Razsežnosti slovenstva Annales ZRS Koper in Slovenske matice, obravnava spreminjanje etnične in socialne strukture zgodovinsko slovenskih krajev na tržaškem ozemlju. Z avtorjem se je pogovarjal prof. dr. Jernej Zupančič.
Posvet ob 100-letnici rojstva Štefana Barbariča
Odsek za slovenski jezik pri Slovenski matici je 29. marca po aplikaciji Zoom organiziral posvet ob 100-letnici rojstva Štefana Barbariča, zaslužnega slovenista in literarnega zgodovinarja. Posvet je vodila prof. dr. Vesna Mikolič, povzetki predstavljenih prispevkov pa so objavljeni na spletni strani Slovenske matice. Vljudno vabljeni k ogledu!
Znamenite Slovenke: Dora Gruden v predavanju Ivana Vogriča
Dora Gruden (Nabrežina 1900‒Ljubljana 1986) je začela svoje pesmi objavljati sredi 20. let minulega stoletja v Ženskem svetu, pozneje pa še v Ljubljanskem zvonu in Modri ptici. Edino pesniško zbirko, Rdeče kamelije, je objavila leta 1932. Doro v vseh pogledih povezujemo z njenim starejšim bratom, prav tako pesnikom Igom Grudnom, enim najbolj prepoznavnih predstavnikov socialnega realizma na Slovenskem. Kot je zapisal Vladimir Bartol, bi se pesniška pot sestre in brata razvijala drugače, če ne bi prišlo do fašističnega terorja, ki ju je pregnal z rodnih tal, pa čeprav sta se zatekla v središče slovenske domovine. Dora Gruden je našla mesto tudi v pregledih slovenske književnosti, v Antologiji slovenskih pesnic (2004) in Liriki slovenskih pesnic 1849‒1984 (1985). Predavanje Ivana Vogriča obeležuje 120-letnico njenega rojstva in poteka v okviru cikla Znamenite Slovenke, ki ga organizirata MIRA, Ženski odbor Slovenskega centra PEN in Slovenska matica.
Matičin YouTube kanal
Na Matičinem YouTube kanalu objavljamo posnetke pogovorov z našimi avtorji, prevajalci in uredniki. Vabljeni, da se naročite in ostajate obveščeni glede novosti:
https://www.youtube.com/channel/UCAO9E9KXzmnUFJcOBcC-ZDw