Vesna Mikolič
ŠTEFAN BARBARIČ – VELIKA OSEBNOST SLOVENSKE LITERARNE ZGODOVINE IN KULTURNEGA ŽIVLJENJA
Slovenska matica s posvetom in za tem še z znanstveno monografijo o življenju in delu dr. Štefana Barbariča nadaljuje tradicijo obeleževanja obletnic velikih osebnosti in zaslužnih strokovnjakov na področjih, povezanih s slovensko kulturo v najširšem pomenu besede. Za posvet in izdajo monografije o Štefanu Barbariču poleg vodstva Slovenske matice skrbi njen Odsek za slovenski jezik, saj gre za izjemno dejavnega slovenista in literarnega zgodovinarja, visokošolskega učitelja in raziskovalca, obenem pa tudi dolgoletnega tajnika-urednika SM in nazadnje ravnatelja Slovanske knjižnice v Ljubljani. Prispevek povzame nekaj podatkov iz njegove biografije, ki kažejo, da je dr. Štefan Barbarič bil pomembna osebnost za slovensko kulturno in znanstveno življenje, obenem pa je vanj kot rojeni Prekmurec, ki je diplomiral v Budimpešti, doktoriral pa v Zagrebu, prinašal posebno senzibilnost za stik različnih kultur in književnosti.
Nada Barbarič Naskov
POMEMBNI MEJNIKI NA BARBARIČEVI STROKOVNI IN ŽIVLJENJSKI POTI
Življenje mojega očeta, profesorja slovenščine in doktorja znanosti, je oblikovalo več zunanjih dejavnikov in njegovih samostojnih odločitev, ki so bile povezane s stalno željo po študiranju, raziskovanju, razmišljanju in pisanju o književnosti.
Najpomembnejši mejniki na Barbaričevi življenjski poti so bili:
– odhod iz domačega Prekmurja na šolanje in študij v Ljubljano;
– študij slavistike na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki ga je prekinila in zavlekla 2. svetovna vojna, medvojni študij književnosti v Budimpešti;
– mesto asistenta pri dr. Antonu Slodnjaku na Filozofski fakulteti v Ljubljani od 1955 do 1959, nenadna razrešitev z delovnega mesta med očetovim študijskim izpopolnjevanjem na Herderjevem inštitutu v Nemčiji 1959;
– sedem let poučevanja slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Zadru od 1965 do 1972;
– osem let uredništva na Slovenski matici od 1972 do 1980;
– zagovor disertacije na Filozofski fakulteti v Zagrebu in podelitev doktorskega naziva 1975;
– osem let direktorstva Slovanske knjižnice od 1980 do 1988.
Mladen Pavičić
BARBARIČEV ŠTUDIJ V BUDIMPEŠTI
V času 2. svetovne vojne, ko je bilo Prekmurje znovadel Kraljevine Madžarske, je Štefan Barbarič študiral v Budimpešti na Univerzi Pétra Pázmánya, in sicer v Kolegiju Józsefa Eötvösa. Moj prispevek temelji na Barbaričevem budimpeškem indeksu in skuša razložiti v njem zapisane podatke. Univerza, na kateri je študiral, je bila ustanovljena leta 1635 v mestu Nagyszombat/Trnava. Pozneje se je preselila in nekajkrat spremenila ime, zadnjih sedem desetletij pa se imenuje po fiziku Lorándu Eötvösu. Prav ta je najzaslužnejši, da je bil leta 1895 po vzoru École Normale Supérieure ustanovljen Kolegij, ki naj bi pripomogel k dvigu ravni madžarskega šolstva. Elitna ustanova deluje še danes, izjema pa so bila štiri desetletja v času t. i. ljudske demokracije. Med Barbaričevimi profesorji najdemo zveneča imena madžarske znanosti, npr. slavista Istvána Kniezso in Lászla Hadrovicsa.
Tone Smolej
ZMAGAL BO TISTI, KI BO MOČNEJŠI V ČLOVEŠKI KVALITETI.
Barbarič na ljubljanski Filozofski fakulteti in njegov poznejši komparativistični opus
Avtor v svojem prispevku obravnava Barbaričev študij na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter njegova asistentska leta, ki so se zaključila s politično motivirano zavrnitvijo reelekcije leta 1959. V drugem delu pa obravnava Barbaričev komparativistični opus.
Aleš Gabrič
ŠTEFAN BARBARIČ KOT TAJNIK SLOVENSKE MATICE
Štefan Barbarič je bil leta 1972 izbran za urednika Slovenske matice. Dolžnosti so združevale dvoje obveznosti, uredniške in tajniške. Založniški program Slovenske matice je bil pretežno usmerjen v izdajanje izvirne literature, pri znanstvenih delih pa zlasti v izdaje humanističnih strok. Izvedba knjižnega programa je večkrat zamujala zaradi težav z avtorji, nekajkrat pa sta se Barbarič in Slovenska matica srečala tudi z ovirami, ki so jih postavile cenzurne lovke oblasti. Kot tajnik je skrbel za delo društvenih odsekov, predlagal pa je tudi nekaj novosti, npr. kako povečati število članov in obuditev izhajanja Glasnika Slovenske matice. Obveznosti tajnika so se povečale, ko je leta 1978 predsednik Slovenske matice postal Bogo Grafenauer. Društvo je začelo pripravljati več prireditev, predavanj, posvetov in okroglih miz, organizacijske obveznosti pa so najbolj obremenile društvenega tajnika. Tudi po letu 1981, ko je odšel v novo službo, je ostal Barbarič aktiven sodelavec Slovenske matice kot član njenih vodstvenih organov.
Kristina Košič Humar
ŠTEFAN BARBARIČ V SLOVANSKI KNJIŽNICI: OD ZNANSTVENEGA DELA DO KULTURNEGA UDEJANJANJA
Kratka vsebinska in časovna analiza Barbaričeve bibliografije nas popelje v njegovo zadnje ustvarjalno in življenjsko obdobje, v čas Babaričevega ravnateljevanja v Slovanski knjižnici med letoma 1981 in 1988. Njegovo najbolj plodno obdobje publiciranja sovpada z delom v Slovanski knjižnici, ki ga na eni strani zaznamuje stabilno delovanje osnovnih knjižničnih dejavnosti, na drugi pa izjemno živahna prireditvena in razstavna dejavnost ter rast njene prepoznavnosti v kulturnem prostoru. Ob knjižničnem udejstvovanju v ozadju razbiramo načrte, pobude in aktivnosti za ustanovitev slovenskega slovstvenega (literarnega) muzeja. Barbaričeve poteze, ki so imele za delovanje knjižnice najbolj dolgoročne posledice, so bile na formalopravni ravni ureditev njenega statusa kot samostojne specialne knjižnice humanistične usmeritve, na simbolni ravni pa izdaja zbornika Štirideset let Slovanske knjižnice, ki do danes ostaja temeljni vir za razumevanje knjižnične zgodovine, obstoja njenega posebnega in raznovrstnega fonda ter njene kulturne vloge.
Milena Mileva Blažić
BARBARIČEVI PREVODI MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI
(DEČKI PAVLOVE ULICE IN ZBIRKI MADŽARSKIH PRAVLJIC)
Štefan Barbarič (1920-1988) je eden izmed redkih prevajalcev iz madžarskega jezika, predvsem po drugi svetovni vojni. Leta 1952 je prevedel mladinsko klasiko Ferenca Molnarja Dečki Pavlove ulice (1952), večkrat ponatisnjeno, nazadnje leta 2018. Prevedel je tudi dve zbirki madžarskih pravljic: Zlato puščico (1956) in Madžarske pravljice (1960).
Mladinska klasika Dečki Pavlove ulice z naslovom Zmagali so dečki iz Pavlove ulice so bili v učnem načrtu za slovenščino v 5. razredu kot eno izmed redkih del iz madžarske književnosti v učnih načrtih za slovenščino. Mladinska povest Dečki Pavlove ulice iz 1906 so klasika, večkrat dramatizirana in ekranizirana. Roman sodi v kontekst t. i. “deških” romanov (npr. Vojna gumbov (1912), Kralj Matjažek Prvi (1923), Leteča učilnica (1933), Bratovščina Sinjega galeba (1936), Dečki: roman iz dijaškega internata (1938), Tajno društvo PDG (1958) idr.). Roman je značilno večnaslovniško pisanje (angl. crossover), ki pripoveduje o vojni med dvema skupinama in izstopajočima posameznikoma, protagonistom in antagonistom (Ernest Nemeček in Janoš Boka ter drugi), in se tragično zaključi. Avtor uporablja t. i. vojaški vokabular (domovina, izdajalec, rdeče srajce, vojna …) in temo „vzeti zemljišče“ ter tematizira otroško igro, ki je tudi v slovenskem Kurikulu za vrtce, 1999 – „zemljo krast“ (str. 50). Ima pa igra širši kontekst – homo ludens. Status mladinske klasike si je roman pridobil s t. i. interakcijskih vzorcem identifikacije z junakom.
Zbirki madžarskih pravljic (44 + 33) se navezujeta na model evropske pravljice in se tudi oddaljujeta od njega. Če primerjamo obe zbirki, ki ju je prevedel Štefan Barbarič, in zbirko ZRC SAZU – Pripovedno izročilo porabskih Slovencev, 2016, vse tri obravnavajo pravljico Stari pes (ATU 103), v kateri gre tudi za vojno med divjimi in domačimi živalmi oz. za arhetipsko temo od spopada antičnih bogov in velikanov, preko srednjeveške legende in otroške križarske vojne ter sage J. in W. Grimm Otroci iz Hamelina, 1816, do pravljičnih motivov vojne med človekom in velikanom in večnaslovniške različice v Dečkih Pavlove ulice, ki ji je prevedel Štefan Barbarič.