V prostorih Mestne knjižnice Kranj je včeraj, 28.10.2024, potekala svečana podelitev Jenkovih nagrad za leto 2024. Nagrado za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let, ki je eno najuglednejših slovenskih literarnih priznanj, že skoraj štiri desetletja podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Med šestimi nominiranimi deli za letošnjo Jenkovo nagrado sta bili tudi dve Matičini knjigi iz zbirke Mozaiki, in sicer pesniški zbirki Miljane Cunta, Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo in Roberta Simoniška, Vračanje k čistosti, ki sta si nagrado tudi razdelili. Nagradi je razglasila predsednica žirije Tonja Jelen, ki je prebrala tudi zelo poglobljeni in tehtni obrazložitvi. Nagrajencema je plakete podelil predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc, Rudi Zevnik, predsednik Kulturnega društva Simona Jenka – Šmonca Mavčiče pa je nagrajencema izročil tudi kipec pesnika Simona Jenka.
Slovenska matica vse do leta 2018, ko je bila na pobudo takratne nove tajnice-urednice ustanovljena zbirka Mozaiki, ni imela samostojne pesniške zbirke. Že prvi zvezek iz leta 2019 Braneta Senegačnika, Pogovori z nikomer je leta 2021 prejel nagrado Prešernovega sklada. Letos ji je sledila nagrada Prešernovega sklada za zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo Miljane Cunta. Nazadnje pa sta založba Slovenska matica in zbirka Mozaiki prejeli še poklon s podelitvijo kar dveh Jenkovih nagrad za leto 2024.
Urednica obeh z Jenkovo nagrado ovenčanih pesniških zbirk je dr. Ignacija Fridl Jarc, posebej dragoceni pa so jezikovni pregled in vsebinske pripombe Nade Šumi ter spremni besedi k obema nagrajenima knjigama, ki sta ju napisala Veronika Šoster in akademik prof. dr. Milček Komelj.
UTEMELJITEV – Miljana Cunta, Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo
Pesniški diskurz Miljane Cunta se izvija iz skrivnosti, iz sebstvenosti in iz bivajočega, ki se z
besedami skoraj telesno dotika bralčeve percepcije. Stilistično prehaja iz navadne govorice s
pomočjo jezikovne drugačnosti, ki daje vtis svečanosti, a je sintaktično blizu tudi sodobni
izrazni misli. Neukrotljivi jezik pesmi teče miselno skladno in se zliva v pesniško podobje
polno oblik stvarnosti in transcendentne odmaknjenosti od vsakdanjega sveta. Zdi se, da še
posebej dovršeno in izrazito v njeni zadnji pesniški zbirki z naslovom Nekajkrat smo zašli,
zdaj se vračamo. To poezijo bi morda lahko umestili v Plotinovo misel o tem, da oddaljenost,
oziroma v konkretnem primeru oddaljevanje od začetkov, nikoli zares ne izgubi stika z
izvorom. Pahljača različnih možnosti se nahaja med izgubljeno in ponovno najdeno
preteklostjo. Cuntin pesniški jaz zaznamuje »težo izgubljene bližine« z mrtvimi kamni, ob
tem pa izpostavi zatajitev strahu, sramu in beg v pozabo. Kljub nemoči pojemajočih ritualov
se vse ponavlja in prehaja iz enega v drugo stanje, iz enega v drugo doživetje.
Lirski jaz se ne nanaša zgolj na metafizično nepreglednost, ki sicer vodi k pratemelju,
temveč občasno tudi na spomin na vsakdanje majhne stvari, kot je na primer podloga obleke
in iz nje ustvari metaforo življenja med zunanjim in notranjim jazom. V vsakdanjosti pa se
najdejo tudi nepovabljenci, ki presenetijo ustaljeni red, so motnja, razpoka in potem ne veš,
ali bi bil »žalosten zaradi odmika od reda ali vesel zaradi novega trenutka v življenju«.
V prividu drobne in na videz majhne besede, je tu kot iz semena odprta pot v »divjo
rastlino iz praga življenja v širni svet«. Prehajanje časa med drugim zaznamuje preteklost, s
katero se ohranjajo podobe. Pesem je popotnik med hčerko in materjo, med sinom in očetom,
je premikanje iz enega v drugo obdobje in stanje ter s tem tudi v novo spoznanje.
V trenutku posredne neposrednosti se s pesnico Miljano Cunta pred nami širi poezija, ki je
hkrati v nas, v naši duševnosti in v svetu okrog, na poti k absolutnemu pesniškemu izrazu v
trenutku samosti in vseedinosti. Samobitna, a v avtentični realnosti, v uzrtju same sebe in
drugega. S to poezijo smo tako na poti k izvorni besedi, ki pripada vsakemu posamezniku,
človeštvu in stvarstvu kot takšnemu.
V tej pesniški zbirki je vsega ravno dovolj, tankočutno in miselno poglobljeno
zapisano, da lahko bralko ali bralca pripelje v mistično in metafizično duhovno
izkušnjo, kakršno lahko ponudi le miselno dovršena in stilno fluidno izpeljana izvirna
poezija. Zato je žirija za letošnjo Jenkovo nagrado izbrala zbirko Nekajkrat smo zašli,
zdaj se vračamo Miljane Cunta.
Zahvala ob prejemu Jenkove nagrade
Spoštovane gospe, spoštovani gospodje,
17. februarja 1903 je Rainer Maria Rilke v pisemskem odgovoru mlademu pesniku zapisal:
»Nihče vam ne more svetovati in pomagati, nihče. En sam pripomoček je. Pojdite Vase.
Raziščite nagib, ki Vas sili k pisanju; pretehtajte, ali razpreda svoje korenine v najgloblje
predele Vašega srca /…/ Predvsem pa: v najtišji uri noči se vprašajte: moram pisati?«
Rilkejev moram so v stoletju od njegovega zapisa ponovili številni pesniki in pesnice. S tem
so lastno izkušnjo ustvarjanja povezali s strastjo in skrivnostjo, z neodložljivostjo in
nerazpoložljivostjo. A moram, ki ga zaslišimo »ob najtišji uri noči«, je tudi nadvse krhek
pojav, ki ga zlahka kaj zastre ali celo zatre: strah pred vstopanjem v »najgloblje predele
srca«, molk in nesprejetost okolice, pa tudi neučakanost, ko pozabimo, da prevelika vnema
lahko preglasi veščino.
Ob priznanju, ki ga danes prejemam, sem hvaležna vsem, ki mi pomagajo, da živim
svoj moram. To so prijateljice in prijatelji v življenju in poeziji, moji najbližji najdražji, tudi
tisti, ki jih fizično ni več med nami, ter avtorice in avtorji iz drugih časov in krajev, ki me
navdihujejo z delom in držo. Vsak na svoj način me učijo in opogumljajo, včasih pa samo
stojijo ob strani, ko vzpostavljam krhko ravnotežje ustvarjalke v sodobnem svetu. Posebna
zahvala velja Slovenski matici in vsem, ki so sodelovali pri izidu knjige, za strokovnost in
srčnost; ter bralkam in bralcem, ki so knjigo pripeljali do 4. natisa. Iskrena hvala komisiji
Društva slovenskih pisateljev za izkazano zaupanje. Jenkova nagrada ima kot stanovsko
priznanje zame posebno vrednost in me navdaja z občutkom, da je pesniška skupnost tudi
danes mogoča in nujna.
Miljana Cunta
UTEMELJITEV – Robert Simonišek, Vračanje k čistosti
Pesniška zbirka Roberta Simoniška Vračanje k čistosti (Slovenska matica, 2024) je nadgradnja dozdajšnjega avtorjevega pesniškega dela. Že avtorjeve prejšnje pesniške zbirke so kazale na premišljen jezik in prav posebno ustvarjanje notranjega vzdušja.
Pesnikovo natančno popisovanje krajine, občutij, razmišljanj je svojevrstno in izredno poglobljeno. Z vpogledom v notranje in zunanje svetove se znajdemo v središču dogajanja, ki je živo in prvinsko. Pred nami se razgrnejo podobe in utrinki, ki jih sodobni človek prevečkrat prezre. Zdi se, da pesnik prepričljivo vleče nit razmišljanj in povabila k »čistosti«, ki skriva vso lepoto videnega in občutenega. S pretanjenim glasom in skorajda panovsko idejo vabi, da mu sledimo. Ni nujno, da ostanemo z njim. Subjekt sobiva že z drugimi, vsi so isto – naj bo to človek, žival, ali rastlina. Vsaj je tisti, ki diha, četudi ga mogoče ni več.
Pesniška zbirka Vračanje k čistosti je bogato poetično potovanje, na katerem uzremo različne motive, zajete iz širokega zanimanja in poklicne poti pesnika. Pred nami se odkriva filozofija, umetnostna zgodovina, vmes se ves čas subjekt napaja z znanjem, lepoto narave in modrostjo. Na drugi strani se izrisujejo sociološki in antropološki izrisi nekega minulega časa (podobe mesta, stavb, otroške igre). Vsemu temu naštetemu je naklonjen, upor se začne z vsemi birokratskimi vbodi in stremuškim načinom bivanja. Pesnik se zato želi otresti vsega slabega in zavestno oditi v meditacije, odmike s sprehodi in počasi postati skorajda asket. A kaj ko je tu že do zdaj prehojena življenjska pot, ki z nalaganjem vsega mogočega tega ne dopušča. Torej pesniška zbirka Vračanje k čistosti priznava tudi to – in prav zato pesmi ne dajejo vtisa naivnosti in nam prepričljivo kažejo pravo presojanje o življenju.
Pesniški subjekt Roberta Simoniška se želi osvoboditi vseh shem in balasta in se potopiti med staroselce, med katerimi lahko najde samega sebe in se samo tako lahko reši. A to ni pesem upora proti pretirani urbanosti in izpraznjenosti človeškega sveta, je namreč prefinjena govorica izčiščenega pesniškega jezika. S posebno, skorajda milino se lahko potopimo v čistino tople sobe in čutimo odtekanje časa, opazimo nebo in oblake, s čimer se subjekt spaja in prav tako mi.
Pesniška zbirka Roberta Simoniška Vračanje k čistosti so v sodobni slovenski poeziji nekaj svežega, podajajo nam zanimanje in upanje, da se v svetu negotovosti in nezaupanja še vedno lahko najde pot, po kateri stopa pesniški subjekt in na kateri najde in uzre še zmeraj lepoto. Pesmi nas nagovarjajo k umiku vsega izpraznjenega in se želijo vrniti k dobremu. z vso skromnostjo, da na novo nastalega sveta ne bomo našli. A za vse to ni samo krik in klik – pač pa napor in trud, ki se na tem potovanju poplačata. Posebna zrelost in govorica sta še zadnji krovni nosilki, da si ta pesniška zbirka zasluži Jenkovo nagrado.
Zahvala ob prejemu Jenkove nagrade
V agresivni in shizofreni družbi, ki razstavlja stvarnost na prafaktorje in se napaja z videzom, tendence po redu, resničnosti in lepoti učinkujejo kot obramba pred norostjo. Tehnologija, znanosti, teorije, psevdoduhovnosti in javna mnenja nam sugerirajo, da se moramo opredeliti izključno za eno stran, da naša telesna in duhovna izkušnja nista dovolj, da bi se umirili in našli stik s seboj, svetom in z drugimi. Včasih se takšen uvid zgodi skozi pesem. Pesniška inteligenca ima čisto svojo logiko, neprimerljivo z drugimi področji. »Gradivo«, ki je lahko karkoli, tudi najbolj ogolela vsakdanjost, preoblikuje skozi estetsko izkustvo. Osnovna pogoja sta čuječnost in ustrezen čas, ki omogoči dojetje. Kot občutljiv medij pesem premore globinsko doživljanje, vključevanje različnih ravni resničnosti in premislek o najbolj elementarnih, samoumevnih rečeh. V svoji strukturi pa je najbližje metafizični izkušnji, saj ohranja skrivnost in brezmejnost nečesa, česar ni mogoče razložiti z zvezo vzroka in posledice. Za pesnika postane temeljno vprašanje, kakšen jezik in izraz bo uporabil za posredovanje videnj in čutenj, ki se bralcu prikazujejo kot dar, napor ali preplet obojega.
Robert Simonišek