Letošnjega zadnjega avgusta se je v 78. letu ustvarjalno zelo plodovitega življenja poslovil član Slovenske matice zgodovinar in arhivist dr. Marjan Drnovšek, znanstveni svetnik ZRC SAZU in tamkajšnji upokojeni predstojnik Inštituta za slovensko izseljenstvo ter zaslužni raziskovalec, ki je kot zelo cenjen zgodovinar prejel tudi Župančičevo nagrado in častni znak ZRC SAZU.
Bil je urednik časopisa za krajevno zgodovino Kronika, revije Dve domovini in avtor dolge vrste znanstvenih prispevkov in knjig o poteh slovenskega izseljenstva in usodi izseljenih ljudi, o izseljenskem časopisju med Slovenci v zahodni Evropi, o Ameriki med mitom in realnostjo, o usodni privlačnosti Amerike, o kanadskih Slovencih, o izseljevanju kot »rakrani« slovenskega naroda od misijonarja Barage do migracijske politike slovenske države in še o marsičem. O izseljevanju Slovencev iz širše ljubljanske okolice v letih 1890–1914 je leta 1993 tudi doktoriral, za delo s tako tematiko, študijo o čikaški deklaraciji ameriških Slovencev, pa prejel tudi že študentsko Prešernovo nagrado. Med drugim je pripravil tudi popularno knjigo Pozdravi iz slovenskih krajev: dežela in ljudje na starih razglednicah, uredil in objavil pa je tudi arhivsko zapuščino ljubljanskega župana Petru Grasellija, nekdanjega predsednika Slovenske matice, in Ljubljanske mestne statute 1850–1934. Po duhu je bil zgodovinar, ki je zanesljivo, skrbno in tankovestno preučeval raznovrstne arhivske vire, a hkrati človek širokih razgledov, ki ni živel samo v odmaknjenosti od sedanjih časov, ob tem ko je na vse gledal tudi iz perspektive zgodovinske razdalje in človeške notranjosti.
Sam se ga spominjam še kot ljubeznivega kolega in vrstnika iz študijskih hodnikov Filozofske fakultete. Ko sem dobil prvo zaposlitev v Arhivu Slovenije, sem ga spoznal tudi kot takratnega cenjenega predsednika Arhivskega društva Slovenije, ki je bil dejaven tudi pri populariziranju arhivskega gradiva in pripravljanju dokumentarnih razstav, najbolj od blizu pa sem ga občutil kot zelo delavnega in ljubeznivega, že prav nežnega kolega, ko je postal urednik knjižne zbirke Korenine in glavni urednik izdaje Slovenske kronike pri Novi reviji. Pri tistem napornem usklajevalnem delu, ki mu ga je »naložil« Niko Grafenauer, ko je v njem ugledal pravega človeka za tako poslanstvo, je bil nadvse potrpežljiv in s svojim mehkim značajem sprejemljiv tudi za vse sprte zgodovinarje, ker je bil s svojo blagostjo vedno nadvse pomirjujoč; prav zaradi nje je pri tem početju večkrat tudi malone obupal, a je na prigovarjanje odločnega Nika Grafenauerja, ki ga je znal s svojo očarljivo odločnostjo vselej pregovoriti, vendar do kraja vztrajal in vzdržal pri napornem delu, ki se ga je pogumno lotevala le peščica bolj ali manj »bohemsko« zavzetih ljudi; pri tem pa se je očitno tudi žrtvoval, ker je bil, kot sem spoznal, tudi zelo topel in ljubeč družinski človek; a je pri načrtih vedno vztrajal do konca in je bil pogosto navzoč na prireditvah in pri poznovečernih in nočnih razgovorih tudi v Klubu Nove revije, kjer ga je zanimalo vse, kar se je dogajalo s Slovenci, še posebno pa z našimi izseljenci, katerih usodo je kar ljubeče spremljal. Zanimala ga je tudi vsa umetnost in je z navdušenjem preučeval tudi Vavpotičeve ilustracije Trunkove knjige o Američanih, zanimale so ga vse nadrobnosti v tovrstni literaturi, na primer razmerje med delom Božidarja Jakca in Mirana Jarca pri nastajanju knjige Odmevi rdeče zemlje, o kateri mi je večkrat pripovedoval; skupaj smo si ogledovali stenske poslikave Toneta Kralja in vedno se je izkazoval kot pristen in sočuten prijatelj, ki je svet presvetljeval le z ljubeznijo. Kot izrazit »čustvenjak«, kakršnega smo spoznali, je s svojo blagostjo in z redko zmožnostjo pristne ganjenosti resnično izstopal, saj ga je vedno iskreno skrbelo celo zdravje in počutje vsakogar iz njegove bližine. Potem pa je, ko je Nova revija s svojim Klubom žal ugasnila in smo se nekdanji sodelavci le še poredko in nepredvideno srečevali le še kdaj na ulici, nekako izginil iz tega obzorja, a se je marsikdo večkrat spomnil nanj in njegova nepričakovana smrt je gotovo zelo razžalostila še marsikoga. Vedno ga je zanimalo vse, živo ga je vznemirjala slovenska usoda, bil je pozoren do tegob in stisk vsakogar, morda še bolj kot do svojih lastnih; v trajnem spominu zgodovinarjev in ljubiteljev preteklosti in slovenstva, ki mu ga zagotavlja že ves objavljeni opus, pa bo ostajal tudi kot predan arhivist, kot poznavalec preteklosti Ljubljane in kot človek, ki je s sočutnim pogledom segal tudi v slovenske duše onstran oceana. Pri tem, ko je ljubeče odkrival usodo izseljenih Slovencev, je navzven odmaknjeno, a zavzeto in s skrbjo motril tudi živo dogajanje na Slovenskem; spremljal je izsledke zgodovine in se zavedal vloge umetnosti, tudi med nastajanjem Slovenske kronike in pri izbiranju njenih likovnih prilog.
Naj počiva v miru in svetlobi, kakršno je razdajal živim okrog sebe.
Milček Komelj
