»Prihaja, bi mi tolklo srce, zdaj prihaja dokončna strnitev časa in prostora.« Tako si je Matjaž Kmecl, ki se je od nas poslovil letošnjega 7. novembra, pred skoraj štiridesetimi leti v svojem eseju O smrti iz knjige Slovenska postna premišljevanja predstavljal samega sebe v zavesti neposrednega približevanja smrti; posebej ga je vznemirjal problem izselitve človeka iz lastnega telesa. V tem eseju je spregovoril tudi o zelo osebnih izkušnjah – ampak obenem je v tej knjigi tudi svoje razmišljanje o smrti postavil v perspektivo nekega kolektivnega odnosa do življenja, ki ga je videl kot specifično slovenskega. Kot je zapisal v sklepnem besedilu iste knjige: »Zato sredi vseh postnih bridkosti nikoli ne pomislim, da mi je usoda storila krivico, ko me je postavila v tak čas in med to peščico podalpskih posebnežev. Nasprotno: nikoli ji ne bom dovolj hvaležen, da mi je dala v življenju to srečo in me je napotila v srečevanje s tolikimi sijajnimi in zanimivimi ljudmi; da me je med njimi tako neusmiljeno prisilila razmišljati o smislu vztrajanja in zvestobe (kajti oboje mora biti v zelo majhnem narodu tako brezpogojno, kolikor je brezumno); da mi je v tej skupnosti, ki se rada vidi kot ‘na smrt obsojena’, naložila tehtati življenje in konec – saj mogoče na kaj takega drugače niti pomislil ne bi (…) Ta nenehni stik s smrtjo ali vsaj z minevanjem, z žuganjem končnosti, ta po svoje obešenjaška stiska, poglablja vse slovenske trenutke veselja in zaprepadenosti, zadoščenja in obupa do skrajnosti. Samoumevnosti v teh razmerjih ni.«
Redkokateri slovenski intelektualec njegovega časa je bil v vsem, kar je delal, tako prežet z mislijo na Slovenijo in slovenstvo v smislu geografskega in obenem duhovnega prostora, kot je bil to Matjaž Kmecl. Kot literarni zgodovinar, univerzitetni profesor, pisatelj, dramatik in politik v zelo zahtevnem obdobju slovenske zgodovine ni samo neumorno reflektiral zgodovinske usode tega prostora, ampak jo je po svojih močeh tudi aktivno sooblikoval.
Kot literarni zgodovinar se je največ posvečal zgodovini slovenske proze. Naslov njegove doktorske disertacije je Uvod v razlago sodobne slovenske novele. Zanimale so ga tudi literarne zvrsti, ki jih pred tem literarna zgodovina ni znala najbolje vključiti v svojo obravnavo, on pa je v knjigi Od pridige do kriminalke (ali o meščanskih začetkih slovenske pripovedne proze) z »daljnogledi«, uprtimi v stoletno preteklost, kot se je izrazil, znal v njih prepoznati proces dozorevanja mišljenja za prozo novega tipa, tistega, o kateri je potem pisal v knjigi Rojstvo slovenskega romana. V obeh je proces spremembe mišljenja in literarnih postopkov povezan s sociološko analizo oblikovanja slovenskega meščanstva. Med njegovimi poznejšimi literarnozgodovinskimi knjigami pa je treba omeniti še izbrane literarnozgodovinske eseje z naslovom Babji mlin slovenske literarne zgodovine in sintetično delo Tisoč let slovenske literature. Pomembna pa je tudi njegova Mala literarna teorija, v kateri je literarnoteoretske pojme bogato ilustriral s primeri iz slovenske literature.
Ko je pisal o slovenski literarni zgodovini, se je vanjo tako vživljal, da so tudi njegova lastna avtorska dramska dela pogosto vsebovala tematiko, s katero se je ukvarjal kot literarni zgodovinar – na primer Levstikovo zmerjanje narodnih prvakov, Levstikova smrt, Navdušenje Lovra Tomana, ko je prvič razvil slovensko zastavo, France Prešeren v nekem večeru obupa … O Prešernu je skupaj z Brankom Šömnom napisal tudi scenarij za televizijsko nadaljevanko, ki je precej razdelila javno mnenje.
Prav posebej pa mu je ustrezal esejistični stil pisanja; razvil je svoj nezamenljiv slog, s katerim je meandrasto prehajal od posredovanja svojega nakopičenega znanja o preteklosti k zelo osebnim temam in nazaj; v tem njegovem pisanju je bil vedno občutek »žive« govorjene besede, ki jo je izmojstril v številnih javnih nastopih.
Med njegovimi knjigami so zagotovo dosegli največjo priljubljenost Zakladi Slovenije, ki so prvič izšli leta 1979, nato pa so bili večkrat ponatisnjeni. Ta očarljiva knjiga, opremljena z bogatim fotografskim gradivom, izjemno subtilno prikazuje vse dosegljive plasti preteklosti slovenskega prostora in s tem nakazuje tudi vprašanja o nacionalnem preživetju v vse bolj zapletenih in turbulentnih časih, v katere je ta prostor tedaj vstopal.
Ko beremo to knjigo, lahko začutimo, da je za njo tudi veliko fizično prehojenih poti. Kmecl je ogromno hodil. Njegova je bila tudi zamisel o Levstikovi poti od Litije do Čateža. Najraje pa je hodil v gore, bil je strasten planinec. O teh poteh je pisal v knjigi S prijatelji pod macesni. Njegova najlepša izjava o gorah pa je: »Tam gori je svojevrstno ‘osvobojeno ozemlje’.«
Besedno zvezo »osvobojeno ozemlje« poznamo iz zgodovine slovenskega partizanskega gibanja, ki je bilo za Kmecla vse življenje pomembna simbolna opora; njegova zadnja javna funkcija je bila podpredsedništvo Zveze borcev. Sicer pa je kot politik sooblikoval slovenski javni prostor v zadnjem desetletju SR Slovenije, ko je bil član njenega Izvršnega sveta (republiške vlade) in republiški sekretar za kulturo (v današnji terminologiji bi rekli kulturni minister), nato pa tudi član zadnjega republiškega kolektivnega predsedstva. Tako je aktivno sodeloval pri odločitvah v enem od prelomnih obdobij slovenske zgodovine – v zavesti, da ljudje delamo zgodovino, a ne vedno tako, kot bi jo sami želeli. Njegova velika zasluga je, da si je v občutljivem obdobju, ko so na prostoru celotne Jugoslavije izbruhnile regresivne tendence, prizadeval za ohranjanje visokih kulturnih standardov; o tem, kakšna je bila njegova vizija Slovenije, največ pove dejstvo, da je sedma kitica Prešernove Zdravljice postala slovenska državna himna prav na njegovo pobudo.
Zanj pa je bilo nadvse značilno, da je tudi v času, ko je nosil tako odgovorne politične funkcije, še naprej brez prekinitve opravljal tudi vse obveznosti svojega pedagoškega poklica na ljubljanski Filozofski fakulteti (katere dekan je bil v letih 1977–1979).
Med mojimi mnogimi spomini na osebna srečanja z njim je najlepši spomin na eno prvih srečanj – nekje v prvi polovici osemdesetih let, ko naju je z mojo mamo Breda Pogorelec peljala na čudovit izlet po Poljanski dolini in v Gorenjo vas, kjer smo ga obiskali v njegovi počitniški hiši. Takrat je bila še živa njegova mama (nekaj let pozneje je v že omenjenem eseju o smrti pretresljivo pisal o njenem odhajanju), ki nam je vsa nasmejana prinesla borovnice. Jaz pa sem bil ves srečen, ker sem v Matjažu Kmeclu končno našel nekoga, s katerim se lahko pogovarjam o tedanji svoji največji strasti, zgodovini slovenske realistične proze; spominjam se, kako sva se pogovarjala o Erjavčevi kratki zgodbi Krokar in kako spoštljivo je znal sprejeti desetletnega dečka kot enakovrednega sogovornika. Pozneje mi je ogromno pomenilo, ko je napisal tople besede o moji prvi pesniški zbirki.
Matjaž Kmecl je bil vse življenje zavezan ideji »aktivnega slovenstva«. Ampak v zadnjem obdobju se je zazrl v svet, ki sega onkraj človeškosti; popolnoma se je posvetil gojenju vrtnic. Izjavil je, da bi se, če bi imel možnost začeti še enkrat, namesto literarni zgodovini posvetil samo vrtnicam. S tem se je obenem dejansko vrnil k svojim začetkom, saj so vrtnice gojili že njegovi starši pred drugo svetovno vojno. Bil je tudi častni član Društva ljubiteljev vrtnic Slovenije. S križanjem je priklical v obstajanje dve novi vrsti vrtnic, ki ju je imenoval Prešeren in Trubar. Pri Trubarju je bil nekaj časa v dvomu, ali je res primerno poimenovati vrtnico po njem, ni bil prepričan, ali je Trubar dovolj nežen za vrtnico. Toda s poimenovanjem ni zgrešil. Trubarja je pokopal Jacobus Andreae, čigar vnuk, Valentinus Andreae, je bil ustanovitelj ezoteričnega reda rožnih križarjev.
Miklavž Komelj
