29.11.2023; 03:30 - 13:30; Dvorana Slovenske matice, 1. nadstropje, Kongresni trg 8, 1000 Ljubljana
Vljudno vabljeni na znanstveni posvet, ki bo potekal v sredo, 29. novembra 2023, v dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu 8/I v Ljubljani. Posvet Književna republika Borisa Pahorja se umešča v okvire istoimenskega raziskovalnega projekta, na njem pa bodo predstavljeni glavni dosežki v prvem letu trajanja projekta. Na dogodku bodo sodelovali raziskovalci pri projektu in drugi ugledni predavatelji, ki bodo pomagali osvetliti pomen literarne in kulturne dediščine tržaškega velikana, v kateri preteklost srečuje sedanjost in prihodnost.
Dogodek soorganizirajo Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU, Slovenska matica in založba Beletrina, vodi pa ga prof. dr. Urška Perenič.
PROGRAM SIMPOZIJA
8.30–9.00
Pozdravni nagovori
doc. dr. Ignacija Fridl Jarc
tajnica-urednica Slovenske matice
Mitja Čander
direktor Beletrine
prof. dr. Urška Perenič
vodja projekta Književna republika Borisa Pahorja na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU
9.00–10.00
Ravel Kodrič
Sprehod po tržaških sledeh Borisa Pahorja
10.00–10.25
prof. dr. Urška Perenič, dr. Petra Testen Koren
Prostorske, časovne in vse druge razsežnosti Pahorjeve pisemske republike: grafi, zemljevidi, drevesa
10.25–10.50
Andrej Lokar
Boris Pahor in drugi slovenski nacionalni preporod
10.50–11.15
dr. David Bandelj
Paradoks Borisa Pahorja
11.15–11.35
Odmor za kavo
11.35–12.00
prof. ddr. Igor Grdina
Osebnost, zgodovina in roman
12.00–12.25
prof. dr. Urška Perenič
1969. leto: Boris Pahor in Janez Gradišnik
12.25–12.50
Peter Kovačič Peršin
Navzkrižja bližine med Pahorjem in Kocbekom
12.50–13.15
prof. ddr. Irena Avsenik Nabergoj
Pahorjeva osebnost in delo v očeh njegovih dopisovalcev
13.15–13.40
Tereza Bernik, Neža Kočnik, Ema Terpin
Boris Pahor: pisatelj-pričevalec za mlade
13.40–14.05
dr. Neža Zajc
Duhovno prijateljstvo (bližina) kot sestavni del poetičnih prvin avtorske poetike Borisa Pahorja
14.05–14.30
izr. prof. dr. Gregor Pobežin
Vizualizacija Pahorjevih pisemskih stikov
Zaključna diskusija ter poznopopoldansko kosilo za referente na posvetu.
POVZETKI
Sprehod po tržaških sledeh Borisa Pahorja
Ravel Kodrič
Po uvodni jedrnati razgrnitvi bistvenih potez urbanističnega razmaha “mesta v zalivu” prispevek povabi prisotne, da skozi podobe stopajo od postaje do postaje, ki v mestnem tkivu pričajo o Pahorjevi predvojni katabazi (κατάβασις) in povojni anabazi (ἀνάβασις).
Podobe in besede nas tako pospremijo od zibeli, ki je otroku tekla malone lučaj od Bonomove renesančne palače, prek zgodnjega otroštva v jeku oddaljenega grmenja soške fronte k očetovemu socialnemu ugrezu, h “grmadi v pristanu”, k “zgrešeni plovbi” po toku odtujevanja lastni biti vse tja do “usodnega najdenja” z “Mijo” začasa tržaške “zatemnitve” pa do zanke, ki jo Pahorju zadrgnejo domači sodelavci okupatorja tik pred izgonom v “pekel” alzaške “nekropole”.
Avtorju se spet pridružimo na tržaških postajah njegovega vzpona po povratku v politični “labirint” rodnega mesta (1946) in mu sledimo pri reševanju iz njegovih spon z upornim sunkom v zagovor prijateljevega “Strahu in poguma” (1952), na samosvoji plovbi z Odisejem ob jamboru (1969) po tržaškem Zalivu (1966) tja do zarotniške uglašenosti s Pričevalcem našega časa (1975), za katero je bil “poplačan” z eksilom.
Vodič pri tem odvija dva klobčiča Ariadninih niti: tistega s pisateljevo doživljajsko in tistega z njegovo domišljijsko pokrajino.
Prostorske, časovne in vse druge razsežnosti Pahorjeve pisemske republike: grafi, zemljevidi, drevesa
Urška Perenič, Petra Testen Koren
Prispevek bo dvodelno zasnovan. V prvem delu bo Urška Perenič najprej spregovorila o načinu popisovanja pisateljeve zapuščine za namen projekta in na kratko predstavila vnosno masko, ki je služila popisovanju in zbiranju podatkov o Pahorjevi pisemski komunikaciji (ta se z večjimi ali manjšimi presledki in različno intenziteto razteza skozi osem desetletij). Nato pa bo kot glavna redaktorica celotne baze podatkov, ki so bili osnova za izvajanje statističnih analiz s pomočjo odprtokodnega programa, in kot avtorica vseh grafičnih prikazov, ki bodo v prispevku predstavljeni, preliminarne rezultate omenjenih analiz tudi razložila. Poudarek bo na razjasnitvi časovnih in prostorskih razsežnosti Pahorjeve pisemske republike, prepoznani bodo različni tipi pisem oz. dopisov, dopisniška mreža bo analizirana spolsko in skozi ugotavljanje pisateljevih personalnih in institucionalnih stikov.
V drugem delu prispevka bo Petra Testen Koren predstavila rezultate kvalitativne analize arhivskega drobca, ki po eni strani kaže na neizčrpljivost pisateljeve zapuščine, po drugi strani pa bo postalo jasno, da se v taistem drobcu oz. delcu zapuščine na svojevrsten način zrcali tudi njena celota.
Boris Pahor in drugi slovenski nacionalni preporod
Andrej Lokar
Kot izdajatelj in urednik ter avtor spremne besede ponatisa knjige Borisa Pahorja Skarabej v srcu bom v svojem prispevku izhajal iz razmerja med svetovljanstvom (ki se v knjigi uteleša v Sredozemlju kot zibelki naše civilizacije) in narodno pripadnostjo, se pravi iz dihotomije, ki je bila ključna za celotno Pahorjevo pisanje in tudi za njegovo politično delovanje. Delo Borisa Pahorja razumem kot popkovino, ki veže naš breztemeljni čas z našim duhovnim izročilom. Iz konflikta med »domom« in »svetom« bom prešel na Pahorjevo razumevanje nacionalnosti ter na globoko duhovno krizo slovenskega naroda v našem času ter na vlogo slovenske kulture pri aktivnem vzpostavljanju tega, kar sam imenujem »metafizični nihilizem«. Na osnovi Pahorjevega razumevanja narodnosti in seveda na osnovi dopolnitev, ki jih ta koncept potrebuje, bom poskusil zasnovati idejo novega slovenskega nacionalnega preporoda ter zarisati modalitete realizacije tega projekta v praksi.
Paradoks Borisa Pahorja
David Bandelj
Prispevek bo skušal orisati, kako je bil Boris Pahor za slovensko literaturo in narodno konstitutivnost pravzaprav paradoksalna osebnost. Po internaciji v taborišču in ponovnem prihodu v življenje je bil zaradi svojega delovanja s strani oblasti deležen šikaniranja, prepovedi vstopa v takratno Jugoslavijo, kasneje pa tudi relativno slabe prisotnosti v literarnih učbenikih. V zadnjih dvajsetih letih pa je njegova figura dobila združevalno podobo za celoten slovenski narod. Je torej Boris Pahor spremenil pristop ali je pristop spremenila slovenska družba? Gre navsezadnje res za spremembo pristopa? Koliko je njegova literatura pripomogla k temu? Ali je bila bolj kot Pahorjeva literatura za to ključna njegova osebna izkušnja? Prispevek bo ponudil razmislek o teh zagonetkah.
Osebnost, zgodovina in roman
Igor Grdina
Boris Pahor je svoje pripovedi umeščal v natančno opredeljeni čas in prostor; kljub temu pa ni ne avtor zgodovinskih romanov na eni in ne spominov na drugi strani. Gre za pričevanjske tekste, v katerih je mogoče srečati vrsto značilnosti literature, ki je nastajala v evropskih književnostih po drugi svetovni vojni – predvsem literaturo eksistence. Vendar ima ta samosvojosti, ki izhajajo iz razširitve eksistencialnih vprašanj na skupnost, ki ji pisatelj pripada.
Na prvi pogled je pravkar omenjeno protislovje, vendar skupnost pri Pahorju poseben položaj: ogrožena je v svojem jeziku, ki pa je prav toliko kolektiven kot oseben. Osebnosti avtentični izraz v prvem jeziku omogoča kar najbolj prvinsko ekspresijo – potem pa tudi slišanost in odmevnost v komunikacijski razsežnosti prv(inske)ga idioma. (Njegov pomen so poudarjali tudi drugi avtorji, med najbolj prevajanimi v svetovnem merilu Stefan Zweig v znamenitih Spominih Evropejca z naslovom Včerajšnji svet.) Pisatelji eksistence se v mnogih drugih okoljih niso srečevali s tovrstnim problemom; celo pri Slovencih to ni obča situacija (niti med 2. svetovno vojno – npr. v Ljubljani in na Dolenjskem, v t. i. Ljubljanski pokrajini).
Prav tako je svojevrsten Pahorjev poudarek na ljubezenski tematiki – v različnih legah prisotnosti (Zatemnitev, Onkraj pekla so ljudje/Spopad s pomladjo) in odsotnosti (V labirintu) –, tj. v osrednji ali bistveni tematiki mnogih del oziroma opusov 20. stoletja (Alberto Moravia, Vitomil Zupan). Podobno je mogoče reči za bližanje esejizmu v posameznih delih tekstov. Da gre za splošno značilnost, dokazujejo posamezni dialogi, tj. besede različnih oseb. S tem se Pahor umešča v tok nove proze, ki je prekinila s tradicijo trdnega vrstnega definiranja tekstov (reprezentativen primer je zlasti njegov Skarabej v srcu) – v širšem merilu velja za zgled klasifikacijskega ikonoklazma Henry Miller.
Iz posameznih pasusov v Pahorjevih pismih in dnevniških zapisih je mogoče razbrati izdelano poetiko pričevanjskih tekstov. Navezava na konkreten kraj in čas zavezuje k avtentičnosti, ki je sprememba imena ne moti. Ta – skupaj s posameznimi opisi interierjev in eksterierjev, ki so mestoma (čeprav redko) preveč minuciozni, da bi lahko sodili v spominski okvir – poudarja romanesknost Pahorjeve pričevanjske proze.
1969. leto: Boris Pahor in Janez Gradišnik
Urška Perenič
Prispevek se osredotoča na segment iz obsežne pisemske korespondence, točneje, na sveženj dopisov Janeza Gradišnika Borisu Pahorju v letu, ki je bilo v življenju obeh prijateljev in tesnih zaupnikov posebno leto. Najprej zato, ker je to letnica izida Pahorjeve brošure Odisej ob jamboru, v kateri so izšle glose in polemični zapisi, s katerimi je njihov avtor od leta 1966 neutrudno polnil strani revije Zaliv. Potem zato, ker je v slovenskem kulturnem prostoru z nemalo “krči” vznikala nova revija, Prostor in čas, ki je pomenila novo ustvarjalnost in ji je bil od ustanovitve do politične ukinitve leta 1974 glavni urednik kakor Pahor neutrudljivi Janez Gradišnik. In ne nazadnje zato, ker je skušala oblast, očitno sramujoč se prepovedi Pahorjeve publikacije, leta 1969 na “eleganten” način in tudi prek Gradnišnika spraviti iz javnosti “Odiseja”. Pa še zaradi nekaterih drugih pripetljajev je bilo to leto posebno, o čemer edinstveno pričujejo ohranjena pisma Janeza Gradišnika Borisu Pahorju, ki po oceni avtorice tega prispevka ob pismih Kocbeka in Žagarjeve predstavljajo enega izmed najvrednejših delov Pahorjeve pisemske republike.
Navzkrižja bližine med Pahorjem in Kocbekom
Peter Kovačič Peršin
Dvojno razsežnost zvestobe do Kocbeka je Pahor pojasnil v pismu Ediju že leta 1973: »Moja zvestoba tebi je dvojna. Najpoprej prijateljska, ki je kljub nazorom in etičnim odmikom zmeraj znala biti vir bogatega dialoga; potem pa sem zvest tvoji zgodovinski intuiciji…« (Pahor 1989, 379) Gre torej za prijateljstvo, ki je presegalo idejne razlike, kar je na Slovenskem redkost. No te idejne razlike med njima niso bile prav globoke, lahko bi celo rekli, da so se v jedru dopolnjevale.
Pahor je v Kocbeku videl vodilnega slovenskega političnega človeka, ki je dajal narodu duhovni profil in NOB legitimnost. Tudi na njegov podpis Dolomitske izjave je gledal kot na pozitivno dejanje, ker da je s tem rešil enotnost OF in NOB. Poudarjal je, da je Kocbek s tem žrtvoval sebe za uspeh NOB.
Sam pa je bil po političnem prepričanju socialdemokrat, zaradi svojega odklonilnega stališča do katolicizma namreč, četudi je za krščanske socialiste in Kocbeka menil, da so v osnovi socialdemokrati, saj so se borili za demokratično in socialno državo. Zato je želel, da bi se v samostoji Sloveniji obnovila Kocbekova drža, Nagovarjal je skupino »2000«, naj obnovi krščansko socialno stranko, ker je videl v krščanskem socializmu kot za slovensko stvar politično najučinkoviteši stranki od Kreka do Kocbeka edino poroštvo za demokratično in socialno Slovenijo. Zagovarjal je Kocbekovo vizijo združene Evrope, ki naj bi bila zveza suverenih in enakopravnih narodov. In stal na stališču, da je jezik temeljni nosilec narodne identitete in bistvo narodove biti, ker izraža razmerje pripadnikov določenega naroda do sveta (svetovni nazor) in določa njihovo duhovno obzorje.
Idejna razhajanja torej niso vplivala na njun temeljni odnos do slovenstva in družbene ureditve. Razhajala sta se v odnosu do krščanstva oziroma katolištva. Pahorjev odnos do krščanstva je Kocbek z razumevanjem sprejel, ni ga prepričeval v svojo vizijo, čeprav ni pritrjeval njegovemu panteizmu.
Za njun odnos je bil pravzaprav odločilen predvsem njun pogled na človeka kot bitja svobode. Tu se kaže njuna idejna bližina, ki je bila po mojem mnenju tudi najgloblji vezni člen njunega prijateljstva. Človeka sta razumela kot avtonomno bitje v njegovi absolutni svobodi, a zaradi svobode tudi absolutne odgovornosti do vsega bivajočega. Pahor je to svobodo razumel tudi kot prostost od vsakršne konfesionalne vezanosti. Oba sta v vsem svojem javnem in književnem delovanju poudarjala tudi etično razsežnost človekovega bivanja.
Pahorjeva osebnost in delo v očeh njegovih dopisovalcev
Irena Avsenik Nabergoj
Prispevek izhaja iz spoznanja, da za čim bolj celosten vpogled v Pahorjevo osebnost in delo ne zadošča obravnava njegovega literarnega in kritiškega pisanja, ampak je pomembno upoštevati tudi njegovo korespondenco – tako njegova pisma drugim osebam kot pisma drugih oseb njemu. Prispevek se bo osredotočil le na zadnje – na izbrana pisma Borisu Pahorju, ki odražajo nekatere vidike presojanja njegove osebnosti, njegovih pogledov na življenje v zamejstvu, matični domovini ter širše v Evropi in svetu. Zanima nas, koliko se dopisi dotikajo njegove literature, politike in splošnih življenjskih vprašanj ter katere vrednote so v njih posebej izpostavljene (narodna identiteta, skrb za jezik, svoboda v izražanju resnice, zavzemanje za pravičnost idr.).
Prek pisem Pahorju odkrivamo prizadevanja najrazličnejših oseb za vzpostavljanje ali ohranjanje odnosov s Pahorjem kot osebnostjo, ki je bila zanje pomembna. Nekatere so s Pahorjem družili spomini na daljno ali bližnjo preteklost, druge so z njim povezovali različni diskurzi, od čisto osebnih do literarnih, družbenih ali političnih. Dejstvo, da je Pahor skrbno hranil vsa pisma, kaže, da je tudi sam imel do ljudi, ki so se nanj obračali, spoštljiv odnos.
V pismih se dopisovalci večinoma dotikajo vsebin, ki odražajo njihovo lastno življenjsko situacijo, njihov odnos do posameznih osebnosti in dogodkov iz slovenskega kulturnega, družbenega in političnega življenja ali pa poznavanje Pahorjevega osebnega in družbenega položaja. Pahorjev odnos do zapisanih vsebin se ponekod kaže v obliki njegovih ročno zapisanih komentarjev ali podčrtanih oz. obkroženih besed ali daljših enot na prejetih dopisih.
Skozi obravnavo izbranih pisem Pahorju, ki se nahajajo v pisateljevi zapuščini, ki je glavna tema raziskovalnega projekta, bo prispevek skušal dopolniti vpogled v Pahorjevo osebnost, literarno ustvarjalnost, v njegov odnos do družbene in politične stvarnosti v dolgi dobi življenja in delovanja.
Boris Pahor: Pisatelj-pričevalec za mlade
Tereza Bernik, Neža Kočnik, Ema Terpin
Prispevek se osredinja na Pahorjev odnos do mladih, kakor ga lahko spoznavamo skozi njegovo poklicno pot kot učitelja ter analiziramo na podlagi dela njegove pisemske korespondence. Najprej bo na kratko predstavljena Pahorjeva učiteljska pot, ki se je začela s poučevanjem leta 1953 na strokovnem tečaju, nadaljevala na Nižji srednji šoli pri Sv. Jakobu, Trgovskem tehničnem zavodu Ž. Zoisa in zaključila na Učiteljišču A. M. Slomška.
Nato pa preidemo nana izbrano in po naši presoji najzanimivejše korespondenčno gradivo, h kateremu sodijo pisma dijakov, največ v zaključnih letnikih srednješolskega izobraževanja, ali študentov. Najbolj bo izpostavljen primer korespondence poznejše literarne zgodovinarke Marije Stanonik, iz katere je razviden pisateljev vpliv na njeno izbiro poklica in poslanstva. Tudi Pahorju gredo do neke mere zasluge za odločitev profesorice Stanonikove, da nadaljuje s študijem. Še en zanimiv primer so pisma goriških dijakov, s katerimi se je Pahor srečal med enim izmed obiskov na njihovi gimnaziji. Nanj so se v italijanščini obračali tudi dijaki z italijanskih šol. Zaustavimo se ob primerih pisem Réke Torok in Marie Kravanja, pogledamo dopise nekdanjega dijaka in pesnika Ivana Tavčarja, ki je Pahorju v branje in presojo poslal svoji pesniški zbirki v italijanščini, ter zaključimo z dopisom Helene Trampuž, ki mu priloži fotografijo s šolskega izleta na Belopuških jezerih iz leta 1957, na katerem je bil seveda tudi Boris Pahor.
Duhovno prijateljstvo (bližina) kot sestavni del poetičnih prvin avtorske poetike Borisa Pahorja
Neža Zajc
V prispevku bodo predstavljene prve osnove dokumentiranja globlje poetike Borisa Pahorja v navezavi na arhivsko gradivo njegove korespondence. Osvetljene bodo tiste prvine pisateljevega opusa, ki so sicer očitne, a implicitno zaznavne, vendar kot take ne obstajajo kot prvenstvene in vodilne v Pahorjevi osebni intenci vzpostavljanja avtorskega glasu pričevanja (pričevalca) in beleženja zgodovinskih premikov v človeški zavesti. Mislimo na nazorne, konceptualno doumljive, vizualno dostopne posamezne (naslove) ali vezane oblikovno drugačne enote (lirični pasusi), ki pa so odigrali odločilno vlogo pri oblikovanju vplivnosti njegovega dela v tujini, še zlasti v Franciji, saj so denimo v obliki poetičnih naslovov pomenili hitrejšo možnost doseganja bralstva. Na podlagi korespondence se je pokazalo, da imajo prav omenjene lastnosti Pahorjevega literarnega izraza odločilno vlogo pri navezovanju stikov z vplivnimi kulturniki svojega časa v tujini, še zlasti v frankofonskem svetu. Ob tem se je natančno zarisalo ozadje določenih osebnosti dopisnikov, njihov položaj in vloga (intelektualni profil) v literarno-kulturnih krogih aktualne (sodobne) srednje in vzhodne Evrope.
Mogoče bi bilo predeliti naslednje tri skupine korespondentov: 1) iz območij (lingvističnih in drugačnih) manjšin ali so bili na sploh ozaveščeni v vednosti o nujnem boju za pravice slehernega posameznika. 2) Mnogo dopisnikov in dopisnic, ki so bili vsi iz sveta uredniško-literarne in zgodovinarsko-lingvistično-muzealne kulture, je svoje veliko zanimanje za Pahorjevo delo in osebnost izoblikovalo na podlagi vtisa, ki so ga imele njegove besede nanje s čustveno-metaforičnimi pasusi in so se ujemale z miselno-duhovnim obzorjem, ki ga je predstavljal v svojih delih. Njihova dejavna korespondenca s pisateljem dokazuje neko obliko koeksistenčnosti z njim. 3) Intelektualni profili Pahorjevih dopisnikov so pogosto zajeti tudi iz zdravniško-terapevtskih področij (psihiatri, psihoanalitiki, pedagogi). Kot njegovi bralci so se v povezavi s svojo stroko še posebej poglabljali v like njegovih romanov in prek tega močno občutili tudi pisateljevo osnovno pretresenost in nepozabljeno bolečino.
Vsi pa so Borisa Pahorja nagovarjali kot prijatelja in temu sorodnimi izrazi tesne duhovne bližine in neizbrisljivega duševnega prijateljstva.