21.05.2019; 18:00 - 19:00; Dvorana Slovenske matice, 1. nadstropje, Kongresni trg 8, 1000 Ljubljana
Čebele so kot opraševalke mnogih rastlin nepogrešljive za obstanek kopenskih življenjskih združb. Njihove prednice so bile ose, ki so živalski plen zamenjale za pelod in medičino s cvetov rastlin cvetnic. Rastline izločajo medičino v cvetovih prav zato, da bi privabile opraševalce, pelod pa je z beljakovinami bogata hrana, ki zadošča za razvoj čebeljega zaroda.
V Sloveniji smo doslej našli 565 vrst divjih čebel. Večina vrst živi samotarsko. Vsaka samica sama pripravi gnezdo in poskrbi za hrano svojega potomstva. Čebele se razlikujejo po življenjskih navadah in prilagoditvah na svoje rastlinske gostiteljice. Velike so od 3 mm do 2 cm in pol, kolikor lahko merijo velike lesne čebele.
Nekatere čebele živijo v družbenih skupnostih. Večinoma jih sestavljajo mati in njene hčerke (delavke), pri nekaterih vrstah pa se vsaj začasno združujejo sestre in tudi drugi osebki. Gnezdo je tako varnejše pred zajedavci, saj je ena od samic vedno v gnezdu in ga varuje. Pri vrstah z razvitimi skupnostmi je matica edina samica v skupnosti, ki se razmnožuje. V skupnostih, v katerih je večina osebkov spolno dejavnih in ima potomce, si stalno stojijo nasproti koristi osebka kot posameznika in skupnosti kot celote. Če se razmnožujejo le določeni osebki v skupnosti, pa geni za sebično vedenje izginejo, saj naravno odbiranje poteka le med skupnostmi in ne med posameznimi osebki, ki v skupnostih živijo, saj ti nimajo potomcev.
V zadnjih letih se zmanjšujeta številčnost in raznovrstnost divjih čebel v Sloveniji. Nekatere nekoč pogoste vrste so izginile. Lahko gre za posledice neugodnih vremenskih razmer, izgubo primernih habitatov, širjenje bolezni in zajedavcev ali vse to in še kaj drugega.
Andrej Gogala je diplomirani biolog, doktor bioloških znanosti, muzejski svetovalec v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Rojen je leta 1962 v Ljubljani. Visokošolski študij biologije ⎼ raziskovalno tehniške smeri je opravil na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, diplomiral maja 1987. Doktoriral leta 1997 z doktorsko disertacijo Divje čebele Slovenije: favnistična, biogeografska in ekološka analiza. Septembra 1992 je nastopil pripravništvo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani. Od leta 1997 je kustos za entomologijo, je urednik revije Acta entomologica slovenica. Raziskuje slovensko favno divjih čebel (Hymenoptera: Apoidea) in stenic (Hemiptera: Heteroptera), je avtor knjig Duševnost in zdravje: Psihonevroendokrinoimunologija (1989), Kamen, voda, sonce in veter: Narava Krasa in Slovenske Istre (2003) in Čebele Slovenije (2014).
Naravoslovno-tehniški odsek SM