Kraus je bil judovskega porekla, obiskoval je dunajsko univerzo, vendar je študij opustil, da bi se preživljal kot pisatelj. Leta 1899 je ustanovil literarno in politično revijo Die Fackel (Bakla), ki je prenehala izhajati leta 1936 z vzponom nacizma v Avstriji. Kraus ni bil nikoli povezan z določenim literarnim gibanjem ali političnim prepričanjem.

Jezik je bil za Krausa velikega moralnega in estetskega pomena in neusmiljeno je kritiziral njegovo nepošteno, pretenciozno ali netočno uporabo kot simptom moralne pokvarjenosti dobe. Sam je pisal z mojstrsko natančnostjo, zlasti v zbirkah aforizmov, kot sta Sprüche und Widersprüche (Pregovori in protislovja, 1909) in Nachts (Noči, 1919) ter v zbirkah esejev, kot je Sittlichkeit und Kriminalität (Moralnost in zločin, 1908), Literatur und Lüge (Literatura in laž, 1929) in Die Sprache (Jezik, 1937). Njegovo pisanje se občasno povzpne do apokaliptičnih višin, na primer v dolgotrajni satirični drami Die letzten Tage der Menschheit (Zadnji dnevi človeštva, 1918, 1922), vizionarski obsodbi nesmiselnosti prve svetovne vojne.

Kraus je bil ustanovitelj, urednik in od leta 1911 edini avtor revije Die Fackel (Bakla), s katero je zaslovel kot oster kritik avstrijske družbe. Postopoma je razširil obseg svojih napadov iz avstrijskega srednjega sloja in dunajskega liberalnega tiska, da bi zajel vse tiste, ki jih je imel za odgovorne za, po njegovem mnenju, razpad avstrijske in evropske kulturne tradicije. Njegova satira in način izražanja sta idiosinkratična in v bistvu avstrijska (celo dunajska), vendar je bil njegov vpliv daljnosežen. Pisal je tudi poezijo (Worte in Versen/Besede v verzih, 1916–30), epigrame in dramske parodije. Prevajal je dela Williama Shakespeara in ponovno odkril dela svojega rojaka Johanna Nestroya.