Izkušnje, vedenje in delo iz praktičnega dela v gledališču je povezal tudi s teoretičnim delom in kot sodelavec Dokumentov SGM objavljal razprave o razvoju slovenskega gledališča.
Pisal je za lutkovni in mladinski oder, prevajal je odrske tekste ter mnogo prispeval v različne gledališke liste (Ljubljana, Jesenice, Kranj). Je avtor radijske (Slovenski satir) in gledališke igre (Valentin Vodnik) ter raznih priredb. Režiral je vrsto kratkih in dokumentarnih filmov.
Rodil se je leta 1919 v Bohinjski Bistrici. Diplomiral je na filozofski fakulteti v Ljubljani. Vse življenje je bil povezan s preučevanjem in poučevanjem jezika. Podpisal se je pod več kot 60 knjig o slovenskem jeziku in ustvarjalcih jezika, o gledališču, književnosti, kulturi in slovenstvu. Pisal je učbenike, monografije in biografije, romane, eseje, dramske igre; dramatiziral je več literarnih del in napisal gledališke in radijske igre Veliki slovenski pasijon, Večer v čitalnici, V Stritarjevem salonu, Soldaški mizerere in druge. Še posebej plodno je bilo njegovo sodelovanje s slovenskim radiem v Trstu.
Jeziku se je posvečal tudi kot predavatelj odrskega jezika na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, dobrih 40 let (od leta 1950 do 1994) je predaval retoriko na teološki fakulteti. Številne generacije duhovnikov je navduševal za lepo slovensko besedo, učil jih je “pridigati”. Mirko Mahnič je bil tudi radijski napovedovalec, v nacionalnih gledališčih pa si ga bodo zapomnili kot prijaznega in obenem avtoritativnega lektorja (lektoriral je do upokojitve leta 1980).
Posebej si ga velja zapomniti po njegovem preučevanju ustvarjalnega dela Franceta Prešerna. Poleg številnih člankov, esejev in drugih zapisov je o pesniku izdal tudi tri knjige: Prešernova vera, Mavrice, Čisti svit (2001) in Prešeren na Silbi (2009) – slednji sta izšli pri založbi Družina.
Razmišljanja o gledališču, književnosti, kulturi in slovenstvu je strnil v več esejističnih knjig Živa slovenščina, Upanje, Spet upanje, Klici, Slovo, Položaj slovenske gledališče omike 1941-1945 in Zapisi (1937-1947).
Ob 90. rojstnem dnevu (leta 2009) je Družina izdala tudi knjigo Prešeren na Silbi. Bil je »pokončni Slovenec, globoko čuteči kristjan, plodoviti publicist, zanesljiv gledališki zgodovinar, iskriv gledališki kritik in kronist, domiselni režiser in slovensko dosledni lektor, predavatelj, dramatik slovenskih literarnih del in del velikih svetovnih pisateljev …,« je o njem zapisal Jože Zadravec.
O številnih Mahničevih knjižnih delih je dodal: »V knjige je Mahnič odtisnil svojo brezmejno ljubezen do lepe, sočne, klene slovenske besede, do naših ljudi, naše dežele; z njimi je vabil k žlahtni omiki, kulturi, plemenitosti, prijateljevanju s knjigo, h krščanskemu etosu. Z vsake strani orkestrira svežina Edenskega vrta. Njegovi zapisi nenehno prehajajo v meditacijo o jeziku, o dobrih in plemenitih ljudeh, prehajajo v psalmistovsko občuteno molitev, duhovno globoko in prepričljivo še predvsem zato, ker je potrjeno z življenjsko izkušnjo. Vendar pa se Mahnič izključno ne ukvarja zgolj z jezikom, temveč s človekom v njegovi vsakdanji celovitosti.«
Več o avtorju na povezavi: https://www.rtvslo.si/kultura/beremo/mirko-mahnic-zapisi-ii-1948-1958/506199
