Schopenhauer je neprizanesljiv kritik postkantovskega nemškega idealizma in je mnenja, da je treba filozofijo vrniti na Kantova epistemološka in etična izhodišča. S svojim metafizičnim voluntarizmom, filozofskim pesimizmom in poudarjanjem iracionalnosti človekove duševnosti je vplival na širšo kulturo 19. stoletja, mdr. na ljudi, kot so R. Wagner, F. Nietzsche, S. Freud, O. Rank, C. Jung, T. Mann … 

Schopenhauer se je v svoji filozofiji močno razlikoval od preostalih nemških idealistov, pri čemer je morda največja razlika jasnost in eleganca njegovega stila pisanja v primerjavi z drugimi. Jasnost in eleganca pisanja je bila odraz tega, da je bil Schopenhauer strasten bralec piscev iz Anglije in Francije in jih je želel v svojem pisanju posnemati. Hkrati je tudi pogosto obtožil bolj nejasne pisce, kot sta bila npr. Hegel in Fichte, namernega zakrivanja misli, Hegla pa je celo opisoval kot pisca nesmislov v drugi izdaji O štirikratnem izvoru principa zadostnega razloga.

Glavni fokus Schopenhauerjevega filozofskega razmišljanja je bilo njegovo raziskovanje posameznikove motivacije. Schopenhauer je verjel, da so ljudje motivirani zgolj s strani njihovih osnovnih potreb, želje po življenju, ki usmerja celotno človeštvo. 

Schopenhauer je eden od članov male družbe velikih filozofov, ki so bili tudi veliki literarni umetniki, družbe, v katero sodijo Platon, sveti Avguštin, Descartes, Rousseau in Nietzsche, a le še malokdo. Njegovi stavki so pogosto tako sijajni, da so številne iztrgali iz konteksta in jih kot njegove epigrame objavili v majhnih zbirkah. Tako je nastala popolnoma napačna podoba o njem, saj je ob Kantu eden največjih sistematikov med filozofi.