Diplomiral je leta 1950, študij pa je nadaljeval na specialki za zidno slikarstvo pri profesorju  Slavku Pengovu. Na univerzi v Rangunu (Mjanmar) je študiral budistično kulturo in filozofijo. V letih 1974−78 je vodil seminar za svobodno slikarstvo na Mednarodni poletni akademiji v  Salzburgu, kot izredni profesor je poučeval na ALU v Ljubljani. Dvakrat je bil izvoljen tudi za predsednika Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU).

Napisal je tri potopisne knjige s potovanj po Aziji Južni Ameriki in ZDA: Potovanje v deseto deželo (1966), Okameneli smehljaj (1963) in Pogovori s tišino (1967) ter knjigi spominov Kronika sedmih pozab (2005) in Dolga pot (izšlo posmrtno, 2016).

Vpliv bizantinske umetnosti se v njegovih delih odraža v vzhodnjaških pismenkah, ritmičnem nizanju figur in zlatem ozadju. Z vsebinskega vidika je njegova umetnost osebno obarvan in z ironijo prežet dialog s sodobnim svetom; človeške napake in slabosti je pogosto kritiziral prek živalskih podob, značilna je tudi groteskna interpretacija človeškega lika. Kot ilustrator se je odlikoval s smislom za bistveno, z ostro karakterizacijo in s humorjem.

Leta 1966 je za književno delo prejel Levstikovo nagrado, za ustvarjalno delo na likovnem področju Nagrado Prešernovega sklada za razstavljena slikarska dela v Mali galeriji v Ljubljani. nato Jakopičevo nagrado, najpomembnejše slovensko priznanje s področja likovno–vizualne umetnosti. Predsednik RS Borut Pahor mu je posmrtno podelil srebrni red RS za zasluge, prejel pa je tudi naziv francoskega viteza in ruskega akademika.