Eden od njegovih ciljev je bilo zbiranje in kombiniranje različnega znanja. Začel se je ukvarjati z gibanjem, začel je razvijati abstraktne zamisli o gibanju. Leta 1671 je objavil Domneva nove fizike, v katerem je pojasnjeval, da je gibanje odvisno od duše. Leta 1672 je v Parizu študiral matematiko in fiziko.Pomemben je bil tudi t. i. Projekt Harz, ki je vključeval črpanje vode iz rudnikov v gorovju Harza s pomočjo mlinov na veter in moči vode za pogon črpalk. Kljub neuspešnosti projekta je Leibniz dosegel pomembne rezultate na področju geologije; med drugim je osnoval hipotezo, po kateri je bila Zemlja v nastanku sprva staljena.
Veliko dela je vložil v promoviranje znanstvenih združb, še posebno v Berlinu, Dresdenu, na Dunaju … Leta 1700 je uspel prepričati Friderika I. Pruškega, da ustanovi Brandenburško združbo znanosti. Nekaj let pozneje je bila ustanovljena tudi Berlinska akademija, po njegovi smrti pa še Dunajska akademija in Sankt Peterburška akademija.
V filizofiji je bil predstavnik racionalizma. Trdil je, da vse izjave pripadajo bodisi sintetičnim sodbam bodisi analitičnim sodbam. Tako pri ugotavljanju, ali je sodba resnična ali ne, bodisi razlikujemo dejstva bodisi to ugotovimo brez raziskave dejstev preko tega, ali sodba resnična ali neresnična sama po sebi. Tovrstno razlikovanje je bilo v središču empirične tradicije filozofije, ki je nastala v času med Leibnizem in Kantom, pa tudi v središču Kantove filozofije.