Po drugi svetovni vojni se je Hrušovský posvetil raziskovanju znanstvenih spoznanj, jezika znanosti in gradnji znanstvenih teorij … Od poznih štiridesetih let se je nagibal k sodobni poenostavljeni obliki marksistične filozofije, vendar je postopoma (zlasti od šestdesetih let) začel kritizirati njeno poenostavljanje, s čimer je prispeval k oživljanju nedogmatskih pristopov v filozofiji ter odkrivanje novih tem (kultura, umetnost) in metod za reševanje filozofskih problemov (strukturno-sistemska analiza).
Hrušovský je najvidnejši predstavnik bratislavske filozofske in metodološke šole, ki izhaja iz tradicije znanstvene sinteze in kritično sledi dediščini Dunajskega kroga, strukturalizma, marksizma in tudi fenomenologiji.
