Znan je po svoji povezanosti z zgodnjim strukturalizmom, pa tudi s praškim lingvističnim krožkom ter po razvoju idej ruskega formalizma. Med drugimi dosežki je uporabil ideje ženevskega jezikoslovca in semiotika Ferdinanda de Saussureja pri analizi literarnega in umetniškega izražanja, sistematično uporabil in razširil koncept jezikovne funkcije na literarna dela in njihovo recepcijo v različnih obdobjih.
Pomen Mukařovskega ni omejen na njegovo članstvo v Praškem jezikoslovnem krožku. Njegove ideje so segale izven področja jezikoslovja na področje poetike in estetike. Mukařovský je predlagal razumevanje literarnega dela kot kompleksne oblike. Ločil je štiri osnovne funkcije jezika: reprezentativno, ekspresivno, apelativno in »estetsko«. Poudarek na estetskem se odraža tudi v njegovih temeljnih esejih o vprašanju: Kaj je umetnost?