Avtor, ki je napisal 18 del, se je najprej poskusil v dramatiki s sentimentalno meščansko dramo, nato uspel s komedijama Seviljski brivec (1775), ki je predloga Rossinijevi operi Seviljski brivec (1816) in Veseli dan ali Figarova svatba ( 1784), ki je predloga Mozartovi istoimenski operi (1784). Po komediji Figarova svatba je Anton Tomaž Linhart priredil veseloigro Ta veseli dan ali Matiček se ženi, ki je v knjigi izšla leta 1790, vendar je v tistih časih niso mogli igrati.
Beaumarchaisevi deli združujeta v sebi dediščino Moliera, commedie dell’arte in rokokojske komedije, gradita zgodbo s spletkami, uporabljata zmešnjave, zamenjave in stalne tipe. S temi sestavinami se Figarovi svadbi druži nova satira. Novo v tej obsežni, v prozi napisani komediji je realistično prikazovanje francoske družbe tik pred revolucijo, njenega socialnega in moralnega razkroja, kot ga pooseblja v sebi zlasti visoko plemstvo. Njemu nasproti je Figaro, ki je predstavnik »tretjega stanu«, strmečega k enotnosti in svobodnemu razmahu svojih sposobnosti.
Z Beaumarchaisevimi deli je komedija 18. stoletja dosegla svoj vrh. Pomembni so tudi njegovi Spomini (Mémoires contre Goezman, 1774), sramotilni spis, s katerim je ožigosal tedanje družbene razmere. S svojimi idejami pa so njegove komedije že znanilec francoske revolucije leta 1790, konča pa se tudi doba razsvetljenstva, čeprav njegova načela vplivajo še globoko v 19. stoletje.
