Vinko Brumen se je rodil v kmečki družini v Šalovcih blizu Središča ob Dravi. Po učiteljišču v Mariboru je študiral pedagogiko in filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je učenec slovenskega filozofa Franceta Vebra, pedagogiko ga je učil Karel Ozvald, kateremu je bil asistent. Diplomiral je leta 1935 in leto dni kasneje tudi doktoriral z delom Blaž in Nežica, kulturno-pedagoški pomen Slomškovega dela. Študijsko se je kot štipendist Turnerjeve štipendije izpopolnjeval v Nemčiji in Angliji.
Kot profesor pedagogike in filozofije je služboval po raznih slovenskih šolah. Najprej je poučeval na učiteljišču v Ljubljani, v letih 1945−1947 pa je bil ravnatelj učiteljišča v Gorici. Leta 1947 se je izselil v Argentino, kjer je bil v Buenos Airesu med drugim zaposlen v knjižni založbi Kapelusz kot direktor oddelka za publikacije iz humanističnih strok. Dolga leta je deloval kot publicist, kulturni delavec in mentor pri Slovenski kulturni akciji. V tem obdobju je napisal vrsto razprav, publicističnih sestavkov in tudi filozofskih del. Od leta 1966 je predaval občo pedagogiko v španščini in zgodovino slovenske filozofije za slovenske slušatelje v slovenščini na buenosaireški filozofski fakulteti ukrajinske univerze sv. Klementa v Rimu in bil leta 1970 imenovan za izrednega profesorja.
Njegova bibliografija je zelo obširna in se časovno deli na dve obdobji: dela, ki jih je napisal v domovini (1934–1943), in tista, ki so nastala v zdomstvu (1949 naprej). Poleg omenjene razprave o Slomškovi knjigi je potrebno posebej omeniti tudi njegovo raziskovalno delo o J. E. Kreku, ki ga je objavil leta 1968 v knjigi Srce v sredini. Napisal je več knjig o vprašanjih zdomstva in slovenstva. Kot Vebrov učenec je več svojih razprav posvetil filozofiji dr. Franceta Vebra.
Dela:
- Iskanja (1967)
- Srce v sredini (1968
- Naš in moj čas (1980)
- Psihologija in pedagoške vede za učiteljišča (1949)
- Argentinski spisi (izbor člankov) (1992) …