Leta 1900 je dokončal klasično gimnazijo v Beljaku, na Dunaju je študiral slavistiko in germanistiko, najprej je učil na gimnaziji v Kranju, nato v Ljubljani.  Leta 1917 je doktoriral na Dunaju, 1919. pa se je habilitiral v Zagrebu, kjer so se pripravljali učitelji za novo ljubljansko univerzo, vendar s kandidaturo v Ljubljani 1919 ni uspel in je predaval kot privatni docent samo en semester (1920/21). Leta 1940 je postal dopisni, 1946 pa redni član SAZU ter tajnik njegovega razreda za filološke in literarne vede. Leta 1947 je ustanovil komisijo, nato (1951) Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU (zdaj ISN ZRC SAZU) in bil njegov upravnik do smrti. Bil je tudi pobudnik za ustanovitev mednarodne zveze narodopiscev vzhodnoalpskih dežel – Alpes Orientales. Postal je častni član Slovenskega slavističnega društva in Slovenskega etnološkega društva, leta 1964 pa je bil izvoljen za častnega člana Mednarodnega društva za raziskovanje ljudskega pripovedništva.

Kot publicist je največ sodeloval pri Domu in svetu. Pripravljal je gimnazijske čitanke in pisal članke o novejših slovenskih pisateljih za enciklopedična dela. Podrobno je raziskoval srednji vek in zagovarjal tezo o nepretrgani slovstveni tradiciji v tej dobi. Vanjo se je najbolj poglobil z monografijo o karolinški katehezi in izvoru Brižinskih spomenikov. Njegova Kratka zgodovina slovenskega slovstva I–II je bila med vojnama najbolj razširjen gimnazijski priročnik.

Po upokojitvi leta 1940 se je skoraj popolnoma usmeril v narodopisje. Spojitev etnološke kulturnozgodovinske metode s primerjalno književnozgodovinsko mu je prinesla pomembne dosežke z dognanji o starosti naših ljudskih pesmi, njihovi motiviki in oblikovnih značilnostih. Monografija o Lepi Vidi (1943) velja za vrh Grafenauerjevega narodopisnega snovanja. Svoja etnološka in kulturnozgodovinska dognanja je strnil z obravnavo književnosti v zadnji, nedokončani verziji Kratke zgodovine starejšega slovenskega slovstva.

• Bibliografija:
• Zgodovina slovenskega slovstva I–II (1909–1911)
• Iz Kastelčeve zapuščine (komentirane objave) (1911)
• Kratka zgodovina slovenskega slovstva I–II (1917–1919, 1920)
• Valentin Vodnik – pesnik (1918)
• Karolinška kateheza ter izvor Brižinskih spomenikov (1936)
• Lepa Vida: študija o izvoru, razvoju in razkroju narodne balade o Lepi Vidi (1943)
• Slovenske pripovedke o kralju Matjažu (1951)
• Narodno pesništvo (1945)
• Narodopisje Slovencev (1952)
• Spokorjeni grešnik: študija o izvoru, razvoju in razkroju slovensko-hrvaško-vzhodnoalpske ljudske pesmi (1965)
• Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva (1973)
• Literarno-zgodovinski spisi (1980)
• Uredniško delo:
• Josip Jurčič, Spisi, I–X (1917–1923)
• Valentin Vodnik, Izbrano delo (1935)