Po končani gimnaziji je diplomiral na pravni fakulteti, bil je zaposlen pri RTV Slovenija, bil je še urednik in direktor založbe Borec, direktor Jugoslovanske avtorske agencije, opravljal pa je tudi več političnih in državno-uradniških funkcij s področja kulture.
Kavčič spada med sodobne klasike. Njegova dela so psihološko poglobljene novele in romani s pogostim notranjim monologom, ukvarja pa se tudi z dramatiko in publicistiko. Glavni tematski izvor njegove proze je 2. svetovna vojna, še posebej otroško doživljanje vojnih grozot. Poleg pogosteje obdelanih problematik partizanstva in okupatorstva je za Kavčičeva dela značilno odpiranje tabuiziranih tem – kot prvi je v romanu Minevanja pisal o vračanju domobrancev, v romanu Zapisnik pa o dachauskih procesih. Pisal je tudi mladinska dela.
Kavčič je za roman Zapisnik (1973), ki govori o dachauskih procesih, dobil Prešernovo nagrado, a jo je na zahtevo politike preklical. Med drugim je avtor romanov Pustota, Somrak in Vrnitev v izginule kraje. Poleg romanov je napisal še dve novelistični zbirki, radijske igre in dramska dela. Leta 1978 je prejel nagrado Prešernovega sklada in Prešernovo nagrado gorenjskih občin, dvakrat pa tudi Kajuhovo nagrado.
- Nekaj del:
- Od nikoder do nikamor (2011)
- trilogija Prihodnost, ki je ni bilo (2005)
- Vrnitev v izginule kraje (2000)
- Somrak (1996)
- Minevanje (1994)
- Pesnik in publicistka (1989)
- Veleposlanik na Kitajskem (1987)
- Ko nebo zažari (1984)
- Obleganje sveta (1984) …
