Kot psevdonim si je vzel ime Atenca, ki ga je spreobrnil Pavel. Gre za zgodnjekrščanskega mistika. Dionizij je edini primer v teologiji, ki je kljub svoji veličini skril svojo istovetnost. Z velikim zaničevanjem so mu dodajali vzdevek Psevdo. Očitali so mu odvisnost od Plotina in Prokla, odrekali so mu izvirnost mišljenja in ga celo imeli za ponarejevalca.
Njegov opus obsega štiri razprave in deset pisem. Spis O božjih imenih (De divinis nominibus) govori o Božjih imenih, ki so razodeta v Svetem pismu. S pomočjo teh imen želi priti do Božjih lastnosti, se Bogu približati. Bog je sicer brez imena, a ima vendar mnogo imen. V Nebeški hierhiji (De caelesti hierarhia) govori o nevidnem svetu in našteva redove angelov, ki zavzemajo mesto med Bogom in Cerkvijo. V Cerkveni hierarhiji (De esslesiastica hierarhia) gre za podobno strukturo. Obravnavani so trije zakramenti (krst, evharistija, maziljenje), trije duhovniški stanovi (škof, duhovnik, diakon) in trije podrejeni stanovi (menihi, kristjani, spokorniki). Razprava O mistični teologiji (De mystica theologia) govori o mističnem zedinjenju duše z Bogom.
