Loading...
Brezplačna poštnina!
Dobrodošli na novi spletni strani Slovenske matice! Morebitne napake še odpravljamo in se vam zahvaljujemo za razumevanje.
0
Lojze Kovačič

Lojze Kovačič (1928-2004) je s širšim soglasjem poznavalcev slovenske literature vodilni mojster pripovedne proze dvajsetega stoletja. Pisal je samo zato, da bi »izrazil svojo nesrečo« in »da bi kaosu našel formo.« To mu je uspelo. Tako dosledno in tako pretresljivo, kakor tega pred njim še ni napisal nihče v slovenski literaturi. In tako izvirno, da bi tudi v evropski za njegovo pisanje stežka našli ustrezno vzporednico.

Rodil se je v Švici, kamor je njegov oče odšel v iskanju boljšega življenja, leta 1938 pa so družino izselili  nazaj domov, dom so si poiskali v Ljubljani. Tu je Lojze odraščal in se šolal.  Po drugi vojni so bili njegovi domači izgnani v Avstrijo, umrla sta oba starša, on pa je lahko ostal v Sloveniji, vendar je bil ves čas pod udbovskim nadzorom. V tem času je živel v deški sirotišnici oziroma internatu Marijanišče. Po odsluženem vojaškem roku je sodeloval pri Mladinski reviji, Besedi, Novem svetu, Perspektivah, Sodobnosti. Zaradi objave prvega nadaljevanja romana Zlati poročnik v Besedi (1957) je bil postavljen pred sodišče, revija pa ukinjena. Bil je dolgoletni vodja lutkovnega oddelka Pionirskega doma, tudi  lutkovni pedagog in mentor, kasneje književni pedagog oz. literarni mentor v Pionirskem domu. Proti koncu življenja je bil sprejet v SAZU kot izredni (1997) in redni član (2003) njenega razreda za umetnosti.

 

Lojze Kovačič svojega globokega nezadovoljstva z razmerami, v kakršnih mu je bilo dano živeti kamorkoli se je obrnil, ni usmeril v umetniški družbeno kritični angažma, njegova kritika je kvečjemu implicitna; skoraj vsa njegova literatura je usmerjenja v opisovanje, refleksijo, razgrajevanje in ponovno sestavljanje posameznika, sebe, svojega življenja. Na tej notranji točki sta se srečala življenje in umetnost, iz te točke je rasel impozantni opus življenjskih in hkrati literarnih fragmentov, ki so se sčasoma sestavljali v celoto. Tu se »nesmiselna resničnost« sooča z ranljivo človeško eksistenco, ki bi želela v strašni dobi dvajsetega stoletja najprej preživeti, potem pa po možnosti živeti še s človeškim dostojanstvom in v skladu s temeljnimi vzgibi kulturnega bitja.

Zato knjige njegove proze  – Ljubljanske razgledniceDeček in smrt, Sporočilo v spanju in ResničnostPreseljevanjaPet fragmentovPrišleki I-III, Basel, Kristalni čas, Zgodbe s panjskih končnicVzėmljohod – prinašajo veliko poročilo o posamezniku v času nasilja ideologij, upor krhkega individualizma zoper njihovo barbarsko polaščevanje, hkrati pa umetniško intenzivno izpovedovanje. Njegovo pisanje je bila svojevrstna vivisekcija predvsem lastne življenjske izkušnje, v katero so zvezana tudi življenja njegovih bližnjih. Z neusmiljenimi rezi je posegal v tkivo svoje duše in telesa; iz njegovih knjig je zrasla globoka, temna podoba človeka, izgubljenega v kaosu zgodovine, a hkrati človeka, ki vztraja in je sposoben prenesti vse, kar se mu dogaja.

Romani in novele:

  • Ljubljanske razglednice (1956)
  • Ključi mesta (1967)
  • Deček in smrt (1968)
  • Sporočila v spanju (1972)
  • Pet fragmentov (1981)
  • Prišleki (1983–1985)
  • Basel (1986)
  • Prah (1988)
  • Kristalni čas (1990)
  • Zgodbe s panjskih končnic (1992)
  • Vzemljohod (1993)
  • Književna delavnica – šola pisanja (1997)
  • Otroške stvari (2003)
  • Zrele reči (2009) …

izdano pri slovenski matici

Vzemljohod
Lojze Kovačič

11,98