Janko Lavrin (1887-1986) je slovenski literarni zgodovinar, esejist, pisatelj, prevajalec in urednik. Bil je urednik revije European Quarterly, član mednarodnega PEN, med drugo svetovno vojno je delal v slovenski sekciji britanskega radia BBC, je ustanovitelj slovanske katedre na univerzi v Nottinghamu, kjer je bil tudi profesor ruske književnosti. V zadnjih tridesetih letih je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Rodil se je v belokranjski Krupi pri Semiču, obiskoval gimnazijo v Novem mestu in maturiral na Sušaku, potem pa odšel na slavistične študije v Petrograd. Po prvih leposlovnih poskusih v vezani in nevezani besedi je že tam začel z raziskovalnim delom, hkrati pa je skušal uveljaviti v ruskem kulturnem prostoru slovenska dela, posebej še Cankarjeva. Po svetovni vojni se je naselil v Angliji in postal najprej lektor, kmalu pa profesor univerze v Nottinghamu. Že zgodaj je objavljal prve študije in tudi samostojne knjige (Russian Literature, 1927; Studies in European Literature, 1929), ki so jih prav kmalu prevajali tudi v Nemčiji, v skandinavskih deželah in celo na Japonskem, ponatiskovali pa so jih tudi v Ameriki. Hkrati je vzdrževal Lavrin v obdobju med prvo in drugo vojno tesne vezi s prijatelji in sodelavci v domovini in natisnjene so bile, zlasti v Ljubljanskem zvonu in pozneje v Modri ptici, številne njegove razprave in eseji.