Legišev prihod v Celje je povezan s poučevanjem slovenščine na celjski gimnaziji. V Celje je prišel iz Ljubljane leta 1937 kot suplent namesto Marje Boršnik in tu ostal do izbruha 2. svetovne vojne. Vmes je postal tudi doktor znanosti, njegova disertacija z naslovom Slovenska poezija od Vodnikovih Pesmi za pokušino do Kranjske čbelice je v tisku izšla leta 1938. Nato je študij nadaljeval v Parizu. Legiša je veliko pozornost namenjal mladim celjskih literatom in pesnikom, med njimi je bil tudi Karel Destovnik Kajuh. Aktivno je sodeloval na Celjskih kulturnih tednih (1938–1940) v pripravi literarnih večerov, kot uvodni govornik in literarni kritik. Leta 1940 je pripravil odmevno Prešernovo razstavo in večer ob 140-letnici rojstva slovenskega pesnika.
Od poletja 1941 je sodeloval z OF, bil je tudi predsednik rajonskega odbora. Leta 1942 so ga odpeljali v internacijo, najprej v Italijo, kasneje v Dachau. Po vrnitvi je bil šef odseka za literaturo na ministrstvu za prosveto, nato je poučeval na gimnazijah, leta 1955 pa se je zaposlil na Inštitutu za slovenski jezik na SAZU. Kot član uredniškega odbora je sodeloval pri pripravi Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa. Predaval je svetovno in jugoslovansko književnost na igralski akademiji, bil je tudi sourednik Jezika in slovstva ter urednik in soavtor Zgodovine slovenskega slovstva, pripravil pa je tudi znanstveno izdajo Kalobškega rokopisa in Pisanic s študijami. V člankih, esejih in kritikah je spremljal sodobno slovensko literarno ustvarjanje, posebno pozornost je posvetil Primorski. V zadnjih letih se je ukvarjal predvsem z znanstveno obdelavo starejše slovenske literature.
