Rigler je bil znanstveni svetnik na Inštitutu za slovenski jezik ZRC SAZU, tik pred smrtjo (1985) pa je bil izvoljen tudi za dopisnega (izrednega) člana SAZU. Sodeloval je pri pripravah za Slovenski, Splošnoslovanski in Evropski lingvistični atlas. Bil je član komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko ter komisije za zgodovinske slovarje. Nekaj let je predsedoval Zvezi slavističnega društva Slovenije, bil je urednik Slavistične revije in sourednik Zbranega dela I. Frana Ramovša. Sodeloval je pri pripravah za Slovar slovenskega knjižnega jezika in izdelavi Načrta pravil za novi slovenski pravopis.
Z dialektološkimi razpravami je zajel celotno jezikovno ozemlje. Na podlagi narečnega in zgodovinskega gradiva je obravnaval doslej nerazložene ali napačno pojasnjene glasovne pojave slovenskega jezika, ki jih je opisoval in razlagal v njihovi sistemski povezanosti in soodvisnosti. S Tinetom Logarjem je izdal Karto slovenskih narečij. Ukvarjal se je z jezikom slovenskih protestantov, zlasti Trubarjevim, o tem napisal več razprav, celovit prikaz je strnil v monografiji Začetki slovenskega knjižnega jezika (1968). Rigler je avtor teze, da je Trubar za osnovo knjižnega jezika izbral govorico Ljubljane in ne Raščice.
Izbrana bibliografija:
- Južnonotranjski govori. Akcent in glasoslovje govorov med Snežnikom in Slavnikom (1963
- Osnove Trubarjevega jezika (1965)
- Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu (1965)
- Začetki slovenskega knjižnega jezika (1968)
- Akcentske variante I, II, III (1970, 1971, 1978)
- Fran Ramovš. ZD. Prva knjiga (sourednik). (1971)
- H kritikam pravopisa, pravorečja in oblikoslovja v SSKJ (1971)
- Fonološki opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora, obuhvaćenih Opšteslovenskim lingvističkim atlasom (soavtor) (1981)
- Karta slovenskih narečij (soavtor) (1983)
- Slovenska krajevna imena (soavtor) (1985)
- Zbrani spisi 1. Jezikovnozgodovinske in dialektološke razprave (2001) …
