V ponedeljek, 26. oktobra 2026, je umrl dr. Andrej Gogala, biolog, entomolog, dolgoletni kustos Prirodoslovnega muzeja Slovenije in eden vidnejših poznavalcev žuželčje favne v Sloveniji. Z njegovim odhodom je slovenska naravoslovna znanost izgubila predanega raziskovalca, velikega poznavalca narave in človeka, ki je svoje življenje posvetil raziskovanju, dokumentiranju in predstavljanju njene izjemne raznovrstnosti. Pokopan je bil 30. oktobra 2026 na pokopališču v Logu pri Brezovici.
Andrej Gogala je odraščal v naravoslovno usmerjeni družini. Njegov oče dr. Matija Gogala je bil entomolog in zoofiziolog, njegova mama dr. Nada Gogala pa rastlinska fiziologinja. Zanimanje za živi svet ga je spremljalo že od mladosti in ga usmerilo v študij biologije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1987 diplomiral. Kljub številnim zdravstvenim težavam, ki so zaznamovale njegovo življenje, je vztrajal pri svojem raziskovalnem poslanstvu in se uveljavil kot izjemno uspešen in zavzet naravoslovec.
Svojo poklicno pot je povezal s Prirodoslovnim muzejem Slovenije, kjer je najprej deloval kot mladi raziskovalec, pozneje pa nadaljeval delo kustosa in muzejskega svetovalca. Raziskovalno se je sprva posvečal predvsem sistematiki in taksonomiji slovenskih stenic, nato pa je svoje zanimanje razširil na kožekrilce, zlasti na divje čebele. Na Biotehniški fakulteti je doktoriral leta 1997 s področja favnistične, biogeografske in ekološke analize divjih čebel v Sloveniji.
Njegovo znanstveno delo je bilo pomembno predvsem za poznavanje raznovrstnosti, razširjenosti in ekologije žuželk na Slovenskem. Z natančnim terenskim raziskovanjem, sistematičnim zbiranjem gradiva in strokovno obdelavo podatkov je prispeval k poznavanju slovenskih stenic in kožekrilcev. V Prirodoslovnem muzeju Slovenije je oblikoval obsežno študijsko zbirko čebel in drugih kožekrilcev, ki obsega več kot deset tisoč prepariranih primerkov. Takšna zbirka ni samo dokumentacija njegovega raziskovalnega dela, temveč tudi dragocena znanstvena dediščina in temelj za nadaljnje raziskovanje slovenske favne.
Pomemben del njegovega ustvarjalnega opusa predstavljajo strokovne in poljudnoznanstvene publikacije. Leta 2014 je pri Založbi ZRC izšla njegova monografija Čebele Slovenije, v kateri je celovito predstavil taksonomijo, sistematiko, biologijo in raznovrstnost čebel. Knjiga je dragocen prispevek k poznavanju divjih čebel, njihovega načina življenja, ekoloških zahtev in pomena za delovanje naravnih ekosistemov. Pozornost je namenjal tudi spremembam v slovenski čebelji favni, ter opozarjal na vplive podnebnih sprememb in drugih okoljskih dejavnikov.
Njegov znanstveni opus obsega številne razprave in članke, med pomembnejšimi monografskimi deli je leta 2022 izdana publikacija Ose družine Vespidae v Sloveniji, ki je izšla v reviji Scopolia Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Leta 2023 je izšla še monografija Čebele iz družine Colletidae v Sloveniji, ki potrjuje njegovo dolgoletno in poglobljeno posvečanje raziskovanju te skupine žuželk.
Andrej Gogala ni bil le raziskovalec v ožjem pomenu besede. Svoje znanje je želel posredovati tudi širši javnosti. Pripravljal je muzejske razstave, pisal poljudne prispevke ter s fotografijo dokumentiral raznovrstnost in lepoto živalskega sveta. Približno tri desetletja je bil urednik znanstvene revije Acta Entomologica Slovenica, s čimer je pomembno prispeval k razvoju in uveljavljanju slovenske entomološke znanosti.
Poudariti velja njegovo skrb za ohranjanje narave. Opozarjal je na hitro zmanjševanje številčnosti in raznovrstnosti žuželk, spreminjanje njihovih življenjskih okolij ter širjenje tujerodnih in invazivnih vrst. Njegovo delo je presegalo mejo specialističnih zooloških raziskav. Z njim je prispeval k širšemu razumevanju pomena biotske raznovrstnosti in odgovornosti človeka za njeno ohranjanje.
Andrej Gogala je pripadal generaciji naravoslovcev, ki so svoje znanstveno poslanstvo razumeli tudi kot dolžnost do kulturne in naravne dediščine slovenskega prostora. Njegovo delo je povezovalo znanstveno natančnost, osebno radovednost, občudovanje in spoštovanje narave. Vrednost njegovega raziskovanja je bila v tem, da je tudi manj opaznim in pogosto spregledanim organizmom namenjal pozornost, ki si jo zaslužijo. Prav zaradi takšnih raziskovalcev postaja narava, ki nas obdaja, razumljivejša in njena raznovrstnost bolj prepoznavna.
Posebno mesto v njegovem strokovnem in stanovskem delovanju je imela tudi Slovenska matica, katere član je bil od leta 2011. Leta 2019 se je vključil v delo njenega Naravoslovno-tehniškega odseka, in tako dejavno prispeval k uresničevanju Matičinega poslanstva na področju predstavljanja in popularizacije naravoslovnih znanosti. Istega leta je imel v okviru odseka predavanje z naslovom Prezrte čebele – raznovrstnost divjih čebel v Sloveniji. V njem je predstavil izjemno pestrost divjih čebel, njihovo biologijo in ekološki pomen, ter opozoril na njihovo pogosto prezrto vlogo v naravnih ekosistemih. S svojim predavanjem je članom Slovenske matice približal pomembno, vendar širši javnosti premalo poznano področje biotske raznovrstnosti. Bil je sourednik monografije o naravi Pomurja, ki je še v pripravi za izid. Njegovo sodelovanje s Slovensko matico je bilo tako dragocen prispevek k povezovanju znanstvenega raziskovanja, strokovnega znanja in širše naravoslovne kulture.
Z Andrejem Gogalo sva se občasno srečevala in bila posredno povezana zaradi njegovih podobnih zdravstvenih težav, kot jih je imel moj sin. Vedno je bil prijazen in umirjen sogovornik, poln navdušenja ob pogovorih o svojem strokovnem delu, ki jih je spremljalo odkrito občudovanje narave, in še posebej kraške pokrajine. Tam se je pogosto zadrževal; v Brju je imel zraven poletnega domovanja staršev svoje udobno zavetišče v odsluženem velikem sodu za vino. Kot fotograf je v ožji in širši okolici odkrival zanimivosti kraške pokrajine, ki jih je objavil v monografiji Kamen, voda, sonce in veter : narava Krasa in slovenske Istre. Vedno sem ga občudoval zaradi nalezljivega optimizma in izjemne vztrajnosti.
Z njegovim odhodom se poslavljamo od predanega raziskovalca, ki je s svojim delom trajno zaznamoval slovensko entomologijo in naravoslovno publicistiko. Za njim ostajajo spoznanja, številne znanstvene razprave, monografije, fotografska dokumentacija in muzejske zbirke, kar bo uporabno tudi za prihodnje generacije raziskovalcev.
Spomin na dr. Andreja Gogalo bo ostal živ v njegovem delu in v naravi, ki jo je tako zavzeto raziskoval, razumel in pomagal ohranjati.
Andrej Seliškar
