Locke v tretji in četrti knjigi svoje Razprave o človeškem razumu nadaljuje z analizo razumevanja, zmožnosti in določanja meja delovanja človeškega razuma, še posebej s poudarkom na tem, kako potekajo naše zmožnosti spoznanja. Predmet tretje knjige je raba in zloraba besed. Locke zavrača stališče racionalistov, da se univerzalne ideje nanašajo na dejanske realitete in v nasprotju s tem zagovarja stališče, da so realne zgolj posamezne stvari. Zaradi tega se mu je zdelo najbolj primerno, da pojasni svoje stališče glede univerzalij in kar se da jasno predstavi razloge, na katerih to stališče temelji. Da bi uresničil ta namen, je ocenil, da je potrebno podrobneje razpravljati o načinih, na katere se besede uporabljajo, ter opozoriti na zmedo, ki nastane, kadar njihove pravilne rabe ne razumemo jasno. S takšnim pristopom je postal eden izmed pionirjev pri razvoju tistega, kar danes poznamo kot filozofijo jezika. (Izvor Kripkejeve teorije togega označevalca je ravno tretja Lockova knjiga). Sklepi, do katerih je Locke prišel in ki so rezultat njegovih dolgih in skrbnih raziskav procesa spoznavanja, so predstavljeni v četrti knjigi Razprave, ki vsebuje enaindvajset poglavij, posvečenih nalogi pojasniti, kaj po njegovem mnenju drži glede narave in obsega človeškega spoznanja. V glavnem je poskušal slediti implikacijam metode in predpostavk, ki jih je navedel v prejšnjih dveh knjigah svojega dela, vendar je te opustil, kadar so ga vodile do prepričanj, ki jih ni mogel sprejeti. V svoj teorijo spoznanja je tako vključil številne ideje, za katere je menil, da so resnične, četudi so bile v neskladju z njegovimi lastnimi metodološkimi načeli. Locke se je z zadnjima dvema knjigama, ki jih zajema ta prevod, uveljavil kot utemeljitelj spoznavne teorije. Skratka, tretja in četrta knjiga predstavita Locka kot utemeljitelja sodobne filozofije jezika in spoznavne teorije.
