Med drugo svetovno vojno je zagovarjal slovensko narodno enotnost in si prizadeval za zmanjšanje nasprotij med različnimi slovenskimi političnimi tabori. Leta 1943 je odšel med partizane. Po vojni se je vse bolj posvečal zgodovinskemu raziskovanju, zlasti vprašanju Koroške, bojem za severno mejo in slovenskemu narodnemu vprašanju.

Njegovi članki in pisma iz vojnih let so bili po njegovi smrti zbrani v knjigi Moje mnenje o položaju: članki in pisma 1941–1944, ki jo je leta 1994 pri Slovenski matici uredil Boris Mlakar. Knjiga pomembno osvetljuje Udeta kot neodvisnega in kritičnega opazovalca slovenskih političnih razmer med drugo svetovno vojno.