Pesnik, umetnostni zgodovinar, prevajalec in esejist Tonko Maroević je eden izmed najbolj plemenitih in lucidnih glasov sodobne hrvaške književnosti ter kulturnega in intelektualnega življenja, kozmopolit in polihistor, ambasador Združenih kraljestev Renesanse in Baroka v naših ubožnih časih ter utelešenje Mediterana. V srcu Sredozemlja, na prelepem otoku Hvar, se je tudi rodil leta 1941. Dr. Maroević je redni član Hrvaške in dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Je svoj in samosvoj pesnik, v isti sapi modernist in mojster soneta, ki ga v zbirki Sonetna stroka oživlja s postmodernistično nostalgijo, zasidrano v mediteranskem poreklu in kulturi. Ni naključje, da se v njegovih pesmih poleg hrvaških, italijanskih in drugih evropskih referenc pogosto oglaša tudi spomin na Prešerna. Maroevićev globoko osebni kult poeta Sonetnega venca in Krsta pri Savici prihaja do izraza tudi v izboru njegove poezije Štiriročno.
Izbor Maroevićevih pesmi obsega oba tečaja njegovega širokega izraznega registra: modernistične, eksistencialno poglobljene pesmi v prozi iz zbirke Slepo oko (1969) in postmodernistično ironične sonete iz zbirke Sonetna stroka (1989). Vmes je zbirka Štiriročno. Po klavirski igri povzet naslov lahko razumemo kot zavest, da pesnjenje nikoli ni zgolj monolog, temveč vselej že dialog, nič več božanska gesta romantičnega, genialnega stvarnika, temveč pisanje, ki skozenj presevajo druge pisave, tradicije, odsevi, odmevi … V sonetu Štiriročno pa Maroević to formulo uporabi tudi kot posrečeno definicijo prevajalske umetnosti: da gre za igranje, ki je »štiriročno«. So-ustvarjalno. Kjer (se) prevajalec igra skupaj z avtorjem. To podobo smo si prav zato izbrali za naslov prve knjige Maroevićevih pesmi v slovenščini. Izide se tudi matematično: eden in edini Tonko + njegovi trije slovenski prevajalci, Marjan Strojan, Miha Pintarič in Boris A. Novak, ki je knjigo tudi uredil.
