UVODNA MISEL
Lubi Slovenci! – Kdaj ste se zadnjič zazrli v zvezdno nebo in ostrmeli spričo njegovega veličastja in skrivnosti? Kdaj ste zadnjič objeli drevo in ga začutili kot živo bitje, ki povezuje zemljo s soncem? Kdaj ste zadnjič opazovali rumenokljunega kosa in se poskusili vživeti v njegov tuji, a vendar naš skupni svet? Kdaj ste zadnjič občudovali skrivno pisavo narave na prodniku z rečne ali morske obale? Kdaj ste se zadnjič izgubili v globini in lepoti bližnjih oči? – Morda je od slednjega minilo še najmanj časa, morda je bilo to včeraj.
Nikoli ni odveč, če si ponovimo tiste znamenite besede Immanuela Kanta, da sta dve stvari vredni našega najvišjega občudovanja in spoštovanja: zvezdno nebo nad nami in moralni zakon v nas. – Dandanes pa smo mi, Trubarjevi »lubi Slovenci«, vse preveč ujeti v svojo zgodovinsko preteklost. Seveda je prav, da se spominjamo zgodovine, kakor je lepo zapisal francoski filozof André Comte – Sponville v eseju Zvestoba: »Duh je spomin in morda je samo to.« – Toda prav je tudi, da se znamo in zmoremo osvoboditi teže preteklosti, da ji znamo »dati odvezo«. Mar se bomo Slovenci še ob stoletnici tragične druge svetovne vojne in dogodkov po njej delili na »partizane« in »domobrance« ter svojo zgodovino izkoriščali za kratkovidne politične namene? Kdaj bomo presegli uničujoče delitve na rdeče in črne, leve in desne, zdaj pa še na cepljene in »proticepilce« – vedno znova na »naše« in »vaše«?
Kar se tiče politike, si večina nas, »navadnih« državljanov, želi in zasluži »normalne« demokratične volitve in potem dogovarjanje med političnimi strankami za naše skupno dobro, pa tudi nasploh medsebojno razumevanje in spoštovanje med ljudmi različnih svetovnih nazorov, pri nas še posebno med kristjani in »drugače mislečimi«. Ne vračajmo se v čase »delitve duhov«, saj se moramo dandanes usmeriti k težkim nalogam in velikim ciljem, k premagovanju virusov, zmanjševanju globalnega segrevanja, večji socialni pravičnosti, uporu proti vsesplošni kontroli z informacijsko tehnologijo ter notranjemu boju proti izgubi občutka za resničnost spričo vse bolj prisotne »virtualne realnosti« itd. – skratka, ohraniti moramo naš modri planet, naravo in kulturo, predvsem pa našo človeškost, dušo in duha. In včasih tudi ne bi bilo nápak, če bi to našo drago zemljico pogledali malce bolj od daleč, recimo »z lune«, tako kot stari Lukijanov norček, »Nadoblačnik« Menip. Da bi videli, kako je lepa in sama!
Slovenska matica je naša skupna ustanova, ki lahko po svojih močeh pomembno prispeva k preseganju »delitve duhov«. Gotovo je prav, da se filozofi ukvarjamo tudi s politiko in nasploh z družbenimi vprašanji, vendar pri tem ne smemo pozabiti na zvezdno nebo, na lepoto dreves in vseh živih bitij, na globino človeških oči. Koliko milijard let je bilo potrebnih, da je vse to nastalo! Poskusimo, kolikor je v močeh vsakega izmed nas, ohraniti to, kar je resnično dragoceno in zaradi česar smo tu.
Prof. dr. Marko Uršič,
vodja Filozofskega odseka pri Slovenski matici
MATIČINE KNJIŽNE NOVOSTI
V decembru napovedujemo:
Zbirka Slovenske pokrajine
Mitja Guštin in Salvator Žitko (ur.):
Slovenska Istra II. Zgodovina in družba
Razkošna monografija Slovenska Istra II: Zgodovina in družba na več kot petsto straneh predstavlja zgodovinski razvoj in kulturno izročilo, na katerih temelji današnji življenjski utrip te pokrajine. Svojevrsten zgodovinski razvoj je urednikoma narekoval pregled najstarejše poselitve in formiranja mestnih komun Kopra, Izole in Pirana v stoletjih Serenissime, preučitev stoletne avstrijske vladavine z vzpostavitvijo rapalske meje, pregled časa, ki so ga zaznamovale narodnoosvobodilna borba, zakulisna diplomatska borba za priključitev cone B k matični Sloveniji in tragična usoda italijanskega prebivalstva. Poglavje demografskega razvoja med letoma 1857 in 2019 z ljudskimi štetji prikazuje spremembe etnične podobe območja. V mozaiku razgibane preteklosti in družbenoekonomskega razvoja so tudi kritični pogledi, skozi katere pronica pretekla pa tudi današnja podoba prostora, ki je z določeno zamudo kot zadnji vstopil v slovenski nacionalni prostor, s tem pa tudi v našo narodno in kulturno zavest.
Sozaložnik: Libris, d. o. o.
Izid knjige je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Zbirka Razprave in eseji
Marko Uršič: Presežne prisotnosti. Eseji o Plotinovi metafiziki svetlobe
Uršičeva nova knjiga Presežne prisotnosti je tematsko enotna in metodološko temeljita filozofska monografija o metafiziki svetlobe pri najpomembnejšem filozofu pozne antike, utemeljitelju novoplatonizma Plotinu (3. st. n. št.), obenem pa je to izrazito avtorsko delo, v katerem se teoretski diskurz prepleta z osebno filozofsko in duhovno kontemplacijo umskega sveta v (novo)platonizmu in širše. Tematika je strukturirana v treh nizih filozofskih esejev oziroma razprav: prvi niz govori o »sijočem kraljestvu« Uma, v drugem nizu, ki tvori osrednji in najdaljši del knjige, avtor premišljuje o duši v njeni dvojnosti (in obenem enosti) med duhom in telesom, v tretjem nizu z naslovom
»Krogi Luči«, ki je po obsegu najkrajši, vendar vsebinsko najbolj zgoščen, pa je avtor izbral iz Plotinovega opusa devet odlomkov za svoje filozofsko-pesniške meditacije o Enem-Dobrem. Poleg obsežnih sprotnih opomb »pod črto« so na koncu knjige tudi bibliografija, seznam navedkov iz Plotinovih traktatov ter imensko kazalo.
Izid knjige je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Primož Strojnik: Aleš Strojnik, znanstvenik, inženir, graditelj
Spremni besedi: Alojz Kralj, Tadej Bajd
Monografija z bogatim slikovnim gradivom opisuje življenje in delo slovensko-ameriškega znanstvenika dr. Aleša Strojnika, ki je v povojni Jugoslaviji zaslovel s prvim domačim elektronskim mikroskopom, v tujini pa uživa velik sloves kot avtor in graditelj tehnično najnaprednejšega elektronskega mikroskopa tistega časa. Poleg tega je bil tudi graditelj letal, ki so izkoriščala laminarni zračni tok. Z njimi je dosegal rekordne rezultate. V skrbno razporejenih poglavjih so predstavljeni Strojnikovi znanstveni uspehi na področju izobraževanja, njegove avtorske knjige in učbeniki ter prispevki, ki jih je objavljal doma in v tujini. V ozadju njegove poklicne poti se vseskozi odstirajo tudi znanstvenikovo osebno doživljanje, nagnjenost h kritičnemu premisleku, njegov značaj, odnosi v družini in v širši skupnosti. Vse to je prepleteno z reminiscencami pisca knjige, njegovega sina Primoža Strojnika, doktorja elektrotehnike, ki živi v Los Angelesu (ZDA) in spada med vodilne ameriške strokovnjake za stimulacijo električno vzdražljivih organov. Z izidom monografije obeležujemo stoletnico rojstva profesorja Aleša Strojnika.
Izid knjige je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Zbirka Odstiranja
Milček Komelj (ur.): Pisatelj in umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc
Emilijan Cevc je bil osrednja osebnost med slovenskimi umetnostnimi zgodovinarji, učenci profesorja Franceta Steleta. V mladosti se je sprva posvečal literaturi, predvsem pisanju lirske proze, ki je s svojo čustveno neposrednostjo in človeško globino potem prevzela cele generacije bralcev, a zaradi avtorjevega omahovanja doživela ponoven izid šele v njegovih poznih letih. V njej je zajet že ves Cevčev odnos do življenja, Boga, narave in umetnosti, prav tak, kakršen je razviden tudi iz njegovega poznejšega umetnostnozgodovinskega pisanja. Po vojni, ko je doštudiral umetnostno zgodovino, se je posvečal predvsem odkrivanju in preučevanju našega tedaj še komaj znanega srednjeveškega kiparstva, sicer pa je raziskoval vsa likovna umetnostna področja na celotnem slovenskem ozemlju, še posebno na osrednjem Škofjeloškem, in tudi v zamejstvu. Uveljavil pa se je tudi kot najbolj eminenten spremljevalec in pojasnjevalec sodobne likovne umetnosti, za nekatere od svojih starejših sodobnikov in vrstnikov že kar kot kongenialen.
Izid knjige sta podprli Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.
Zbirka Odstiranja
Vesna Mikolič (ur.): Življenje in delo Štefana Barbariča
Znanstvena monografija predstavlja zaslužnega slovenista in literarnega zgodovinarja Štefana Barbariča, doma iz Turnišča v Prekmurju. Po študiju slavistike in hungaristike v Ljubljani in Budimpešti je bil najprej gimnazijski profesor slovenskega jezika v Ljubljani in Črnomlju, in že v tem obdobju je začel prevajati literarna dela iz madžarščine. Pozneje je bil asistent na ljubljanski univerzi, nato predavatelj slovenske književnosti in jezika na Filozofski fakulteti v Zadru, doktoriral pa je leta 1975 z disertacijo Mesto Turgenjeva v razvoju slovenskega realizma. V letih od 1972 do 1980 je bil tajnik Slovenske matice in urednik njenih knjižnih izdaj, od 1981 do smrti pa ravnatelj Slovanske knjižnice v Ljubljani. Kot literarni zgodovinar je Barbarič raziskoval različna obdobja slovenske literature, obravnaval teoretična vprašanja literarne vede in delo nekaterih literarnih zgodovinarjev.
Študij na Madžarskem in povojna izpopolnjevanja v Budimpešti so ga oblikovali v enega najpomembnejših slovenskih hungaristov, med njegovim prevajalskim opusom pa izstopajo prevodi mladinske književnosti.
Izid knjige sta podprli Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Mestna knjižnica Ljubljana.
MATIČINI DOGODKI
Matičina predavanja
Torek, 14. 12., ob 18. uri
Dvorana Slovenske matice, Kongresni trg 8, Ljubljana
Mihael Jožef Toman: Voda je življenje, vse bolj tudi vzrok smrti
Predavanje Naravoslovno-tehniškega odseka pri Slovenski matici
Matica pod zvezdami
Torek, 21. 12., ob 18. uri
Dvorana Slovenske matice, Kongresni trg 8, Ljubljana
Predstavitev pesniške zbirke Nevidnosti Milana Dekleve
Sto let Zorka Simčiča
Ko sem pred dvema letoma prvič v živo govoril z Zorkom Simčičem, so bile njegove skoraj prve besede: »Največja vrednota je svoboda.« In: »Samo v resnici je rešitev.« Zorko Simčič vedno govori in piše tako, da se takoj dotakne bistva. Kdo drug bi navsezadnje lahko podobna stavka izrekel tudi kot nekaj abstraktnega, toda ko taki izjavi prideta iz ust Zorka Simčiča, dobita skrajno konkretnost, saj v svoji veličastni preprostosti povzemata bistvo njegovega življenja.
Zorko Simčič je globoko metafizičen pisatelj. Ta metafizika pa je posledica tega, da si Simčič o ničemer noče delati utvar, ampak hoče videti stvari, kakršne so; če gre pri tem onkraj tega, kar običajno razumemo kot realizem, gre zato, ker se ne zadovolji s tem, kar velja za realnost, ampak hoče videti resnico te realnosti. Opus Zorka Simčiča samo s tem, da poskuša čim neposredneje slediti resnici, vzpostavlja neko prostorsko in časovno občutje, ki vzdrži tisto, kar je za omejeno logiko zemeljske realnosti nemogoče. Človek na obeh straneh stene – ta naslov njegovega romana ni racionalno skovana metafora, ampak najbolj neposreden opis izkušnje nekega bivanja, ki je celo to, kar se je zdelo najbolj bridko, izkušnjo izgnanstva, spremenilo v metafizično razširitev zavesti in blagoslov.
Preden sem z Zorkom Simčičem prvič govoril, sem ga vse od leta 1993, ko se je vrnil v domovino, pogosto opazoval, kako z blagim nasmehom in neskončno pozornostjo na vse, kar ga obdaja, hodi po Ljubljani čisto drugače kot drugi ljudje. Kot da so z njim prišli v ta prostor drugi časi in drugi prostori, kot da je spet živo navzoče vse tisto, kar je bilo izgnano, zamolčano …
Njegov véliki roman Poslednji deseti bratje pripoveduje o slovenski emigraciji preko strukture nekega mita, ki govori o usodi. Toda v resnici tudi ta roman govori predvsem o svobodi. Ti ljudje sprejmejo nase vso težo izgnanske usode zaradi tega, ker imajo v sebi toliko svobode.
Simčičevo kratko besedilo Odhojene stopinje iz petdesetih let, ki je bilo veliko pozneje ponatisnjeno kot moto knjige Dohojene stopinje, v kateri je svoje pogovore s Simčičem zapisal pokojni France Pibernik, govori prav o razmerju med determiniranostjo in svobodo. Govori o človeku, ki vidi svojo življenjsko pot vnaprej zarisano kot belo sled stopinj v črnem pesku; občutek ima, da stopa po že vnaprej določenih stopinjah, ki jih vidi pred sabo. Nekoč pa se odloči, da se bo uprl determinizmu, in se obrne in gre po cesti nazaj ter zavije v neko ulico – in takrat odkrije, da so bile te stopinje že prej napeljane točno tako … To lahko razumemo na dva načina – kot izjavo, da je svoboda iluzija, ker smo v resnici predestinirani, ali pa ravno nasprotno: da naša odločitev spreminja celo to, kar nas vnaprej določa. Odvisno od tega, ali je naša perspektiva perspektiva zemeljskega časa ali perspektiva večnosti.
Simčič stopinje opiše kot belo sled v črnem pesku, sam pa si ob teh stopinjah vedno predstavljam stopinje v snegu. Mogoče zaradi Simčičeve drame Zgodaj dopolnjena mladost, v kateri nastopa Snežna. Mogoče zaradi njenih besed: »In drugi glas je odvrnil: Človek gazi debel sneg, krogla pa leti po zraku … – A jaz nisem mislila ne na sneg ne na kroglo.«
Moje občutje ob vsakem srečanju z Zorkom Simčičem in njegovim delom je hvaležnost. Nekaj te hvaležnosti je izražene v sonetu, ki sem mu ga posvetil že pred dvema letoma, a se v nekem smislu vendarle nanaša na njegovo stoletnico. Ko sem mu ga poslal v pismu, mi je odpisal, da ga bo shranil v svoj izvod Zgodaj dopolnjene mladosti.
Zorku Simčiču
Človek, ki se je v katastrofi znašel
hkrati na eni in na drugi strani
stene, ni hotel, da se tega ubrani,
ampak je šel še dlje – in sam iznašel
zavest, ki vse, kar se je razpršilo
po kontinentih, nosi kakor morje,
kar po njem plava – skozi brezprostorje,
kjer sta noč in dan hkrati, z isto silo.
In vidi, ko motri misterij žrtve:
ljudje, ki so pobili se krvavo,
so s tem prišli v še večjo povezavo.
Na istem odru vidi žive, mrtve –
skozi drhtenje polpriprtih vek.
In sto let čaka, čaka prvi sneg.
Miklavž Komelj