Nepričakovano se je v 92. letu starosti izteklo življenje dragocenega dolgoletnega sodelavca Slovenske matice akademika zasl. prof. dr. Kajetana Gantarja, klasičnega filologa in prevajalca, znanstvenika in umetnika.
Bil je poglobljen mislec in radoživ človek živahne nature, ki je v sebi nosil antično modrost, presvetljeno s transcendentalno krščansko zazrtostjo v skrivnostno večnost. V osnovi pa je kot izrazit humanist črpal iz celotnega duhovnega izročila, ki napaja evropsko in svetovno kulturo, in bil vse življenje zavzet za vse človeško, a tudi za čudežno lepoto narave, ki jo je vedno na novo odkrival in osvajal.
Že zgodaj se je kot izjemen znanstvenik in legitimni naslednik dr. Antona Sovreta nadvse vidno vključil v mednarodno okrožje največjih sodobnih preučevalcev antične kulture in je s svojim prevajalskim delom veličino antike približal tudi najširšim krogom kulturnih Slovencev, da je vse bolj postajala del naše kulturne zavesti. Obogatil nas je s prevodi Homerja, Hezioda, Pindarja, Sapfo, Ajshila, Sofokleja, Evripida, Aristotela, Teofrasta, Teokrita, Plutarha, Prokopija, Plavta, Terencija, Katula, Propercija, Horacija, Ovidija, Psevdo-Longina in je poslovenil iz grščine tudi več svetopisemskih knjig in iz latinščine nekaj srednjeveških besedil. Za Slovensko matico pa je med drugim prevedel in komentiral Nikomahovo etiko, priredil in komentiral Sovretov prevod Dnevnika cesarja Marka Avrelija in s spremno besedo pojasnil pomen Sovretovih Starih Grkov ter v njenem Glasniku počastil jubileje uglednih matičarjev Primoža Simonitija in Joža Mahniča.
Stremel je k univerzalnosti in harmoniji, a enako živo so ga vznemirjali tudi najmanjši detajli sveta in vsa dogajanja v njem, nič manj kot največja vprašanja, o katerih je lahko lucidno presojal tako na temelju duhovnih dognanj, ki jih je sprejel iz poznavanja preteklosti, kot iz izkušenj lastnega življenja. Svoja življenjska iskanja, prizadevanja, ljubezni in dosežke je za Slovensko matico, ki jo je štel za osrednjo slovensko kulturno ustanovo in je na njej prevzemal tudi odgovorne funkcije, nazadnje kot član nadzornega sveta, popisal kar v treh zvezkih svoje avtobiografije: Utrinki ugaslih sanj, Zasilni pristanek in Penelopin prt. Vse do zadnjega pa je izrabil tudi sleherno priložnost, da je kot pričevalec pojasnjeval zapleteno slovensko preteklost in se vedno zelo pogumno, neodvisno in odločno javno odzival tudi na najbolj žgoča vprašanja sedanjega časa, ob tem pa je v svoji etičnosti ostajal kot človek vselej strpen in razumevajoč.
Svoje dragoceno življenje je preživel do kraja častivredno, do zadnjega strastno predan delu in dosledno zavezan temeljnim humanističnim vrednotam, pri čemer se je ves čas, tudi v najtežjih totalitarnih časih, nadvse pogumno zavzemal za svobodno demokratično družbo in za veljavo slovenskega naroda in jezika. Posebej pa si je vse življenje, tudi v nadvse nenaklonjenih povojnih razmerah, kot zavzet profesor klasičnih jezikov, ki jih ni nikoli priznaval za mrtve, prizadeval za spoznavanje, ohranjanje in razširjanje antične in vse na njej temelječe kulture na Slovenskem; zato je nazadnje z enakim zadoščenjem, kot ga je hvaležno čutil do svojih profesorskih predhodnikov, med katerimi je zelo rad pripovedoval tudi o Milanu Grošlju, gledal tudi na uspešno delovanje svojih nadarjenih učencev.
Bil je redni član in podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa tudi redni član Akademije za pospeševanje latinščine v Rimu, dopisni član Propercijeve akademije v Assisiju, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in zunanji član Makedonske akademije znanosti in umetnosti, član in predsednik številnih uglednih znanstvenih društev in uredniških odborov ter spoštovan gostujoči predavatelj na različnih tujih univerzah. V življenju je doživel vrsto priznanj, med njimi Sovretovo nagrado za antologijo in prevod Rimske lirike in za prevod dveh Plavtovih komedij nagrado Prešernovega sklada, za življenjsko delo na znanstvenem in umetniškem področju pa tudi Zoisovo in Prešernovo nagrado in
prav te dni še priznanje za zaslužnega člana Slovenske matice. S še večjim veseljem kot vsa tovrstna odlikovanja pa ga je navdajalo spoznanje, da njegovo delo, tako svetovno odmevno znanstveno kot še posebno za slovenske rojake nadvse pomembno prevajalsko in pedagoško, nikakor ni bilo zaman, saj zagotavlja, da bo antično duhovno bogastvo, ki nam ga posredujejo njegovi nekdanji študentje kot mojstrovi nadaljevalci, še naprej ostajalo vtkano v našo kulturno zavest in bogatilo našega duha.
Bil je hkrati antični in sodobni Slovenec in svetovljan, svojemu delu tako neznansko predan, da je občutil vsako dejavnost, ki ni bila posvečena antiki, tudi pisanje avtobiografije, celo kot greh. A vse njegovo delovanje, tako grešno kot negrešno, se je izlivalo v poslanstvo, ki mu je bilo dano z njegovimi izjemnimi talenti, odličnim spominom in velikim občutkom odgovornosti. Njegovo delo na številnih področjih je z mogočnim glavnim raziskovalno-ustvarjalnim tokom in vsemi očarljivimi poganjki že proniknilo v zavest in podzavest naših številnih generacij in že zato je pomen njegovega življenja, ki ga v resnici še nikakor ni mogoče izmeriti, neizrekljiv.
Svojega odličnega in dragega sodelavca bomo na Slovenski matici zelo pogrešali in ga bomo ohranili v trajni duhovni navzočnosti.
Slava njegovemu spominu!
Milček Komelj
