Bolezen na izbira med bolj ali manj mladimi in včasih se dotakne tudi tistih, ki so še polni delovnega elana in so že najavili svojo naslednjo knjigo. Ta bi bila verjetno enaka uspešnica, kot so bile njegove prejšnje. Andrejeva študija o zadnji veliki lakoti na Slovenskem, ki je v šestdesetih letih 19. stoletja prizadela Notranjsko, tako čaka ne povsem dokončana v njegovi pisarni na Inštitutu za novejšo zgodovino…
Na tej osrednji slovenski znanstveni ustanovi za zgodovino 19. in 20. stoletja se je zaposlil leta 1988 in vanjo zanesel tematiko, za katero se je navdušil že med študijem. Socialna zgodovina, zgodovina človekovega vsakdanjika, ukvarjanje z usodami marginalnih skupin so bile teme, ki so jih dotlej raziskovali le redki slovenski zgodovinarji, Studen pa jim je posvetil svoje celotno raziskovalno obdobje. Sam je pogosto rad poudarjal pomen, ki ga je za njegovo znanstveno metodologijo in usmeritev prineslo študijsko izpopolnjevanje v letih 1991–1992 na univerzi v Münstru. Kot srečno naključje je omenjal tudi dejstvo, da so v Zgodovinskem arhivu Ljubljana ohranjene popisnice popisov prebivalstva iz časov Avstro-Ogrske, a to seveda ne bi zadostovalo, če gradiva ne bi z novimi metodološkimi prijemi vzel v obdelavo in sestavo obsežnih popisov (danes bi bilo to z računalnikom in novimi programi bistveno lažje) raziskovalec, ki je znal iz njih izbrskati splošno in posebno ter suhoparne statistične podatke preliti v sočne zgodbe, ki so bile najprej ubranjene kot magistrsko delo in doktorska disertacija, nato pa tudi objavljene v njegovih znanstvenih prvencih, monografijah Pedenarca, ksel, kelnerca, žnidar (1993) o izvoru in poklicni strukturi Ljubljančanov ter Stanovati v Ljubljani (1995) o njihovi stanovanjski kulturi pred 1. svetovno vojno.
Tematiko življenjskega stila v preteklosti je nato širil na nova področja, ki jih je opisal v več monografijah in številnih člankih, bil pa je tudi med snovalci revije Zgodovina za vse, prve slovenske historiografske revije, ki je začela izhajati leta 1994 in se je v celoti posvetila preteklosti vsakdanjega življenja, mikrozgodovine, zgodovine mentalitete, navad in običajev; bil je vseskozi član njenega uredniškega odbora in več let tudi glavni urednik revije. Navdušenje nad zgodovino vsakdanjika je širil tudi med študenti in študentkami Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem in pozneje še Filozofske fakultete v Ljubljani. Ob polni raziskovalni zaposlitvi je bil to seveda dodatni izziv, s katerim pa se je zelo rad soočil, pa čeprav je kakšno leto, ko si je njegov seminar izbralo (pre)veliko število študentov, rad tudi potožil nad obremenitvijo; a to je bila pač cena priljubljenosti, ki jo je užival med študentsko generacijo in je vidna tudi v precejšnjem številu mentorstev, za katerega so ga povprašale študentke in študenti.
Z usmeritvijo na nova področja za novosti ni prepričal le vedno dojemljivih mladostnikov, temveč tudi bolj zahtevno strokovno sfero. Za leta 2009 izdano znanstveno monografijo Pijane zverine: o moralni in patološki zgodovini alkoholizma na Slovenskem v dobi meščanstva je naslednje leto prejel najvišjo stanovsko nagrado Klio, ki jo za najboljši znanstveni dosežek v zadnjih dveh letih podeljuje Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Med družbeno in tudi v historiografiji marginaliziranimi skupinami se je ukvarjal tudi z Romi in leta 2015 izdal knjigo Neprilagojeni in nevarni: podoba in status Ciganov v preteklosti. Pisanja knjige se je Studen še bolj zavzeto lotil po tem, ko mu je Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS s po njegovem mnenju absurdnimi argumenti zavrnila prijavo raziskovalnega projekta o tej tematiki.
Andrej Studen je bil dolgoletni član našega društva. Pri Slovenski matici je leta 2004 izdal monografijo Rabljev zamah: k zgodovini kriminala in kaznovanja na Slovenskem od 16. do začetka 21. stoletja. V njej je pravzaprav združil obe značilnosti svojega raziskovalnega pristopa, prikaz določene, dotlej v zgodovinopisju zapostavljene teme skozi daljši časovni lok, ki jo je dopolnil s poglobljenimi mikrozgodovinskimi študijami posameznih primerov. Orisal je pot kaznovanja od torture, katere cilj je bil izsiliti priznanje obtoženca, do načinov opravljanja smrtne kazni in odprave javnih usmrtitev do odprave smrtne kazni v Sloveniji. V mikroštudijah pa je na primeru posameznih usmrtitev pokazal odnos države in širše javnosti do kaznovanja in usmrtitev, predsodke, ki so vplivali na zahteve po strogem kaznovanju, in pomisleke, kaj je s pretiranim kaznovanjem narobe.
Čeprav nas je Andrej Studen zapustil mnogo prezgodaj, je delo, ki ga je s svojimi novitetami in pronicljivostjo uvajal v slovensko historiografijo, že pustilo vidne sledi, rezultate pa bogatijo tudi dosežki njegovih naslednikov in nekdanjih študentov. Zgodovinopisje tudi po njegovi zaslugi ni več razumljeno zgolj kot raziskovanje politične preteklosti in zgodovine elit, temveč tudi kot proučevanje na videz manj pomembnih vsakodnevnih potreb preprostih ljudi, od njihovih bivanjskih, oblačilnih ali prehranjevalnih navad, pa do posebnosti skupin na družbenem obrobju. Poslušalce je znal pritegniti s slikovitostjo svojih opisov, jih nasmejati ali pa tudi nekoliko sprovocirati in spodbuditi burno razpravo.
Pogrešali bomo njegove razprave, pogrešali njegove bistroumne pripovedi …, pogrešali te bomo, dragi prijatelj!
V imenu Slovenske matice predsednik dr. Aleš Gabrič.