Na Slovenski matici nas je dosegla žalostna vest, da je v 93. letu starosti umrl literarni zgodovinar, pisatelj in akademik dr. France Bernik, med letoma 1961 in 1972 tudi cenjeni tajnik in urednik Slovenske matice. Težko je v kratkem zapisu zaobjeti vse njegovo izjemno bogato profesionalno in družbeno angažirano delovanje, zato naj izpostavimo najprej to, da ga bomo v našem spominu ohranjali kot zelo zavzetega, vedno hitro odzivnega, predvsem pa strpnega, širokega, modrega človeka neizmernega znanja ter strokovne in splošne kulturne razgledanosti.
Rojen 13. maja leta 1927 v delavski družini v Zapužah pri Ljubljani, je leta 1951 diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, bil iz političnih razlogov leta 1957 iz ljubljanske univerze izključen, tri leta pozneje pa na isti fakulteti doktoriral na temo poezije Simona Jenka. Po več kot desetletnem delovanju v vlogi tajnika in urednika na Slovenski matici, je med letoma 1972 in 1999 deloval na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, kjer je postal znanstveni svetnik in redni profesor zgodovine slovenske književnosti. Od leta 1983 je bil izredni, od 1987 redni, od 2003 pa častni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, od 1992 do 2002 je bil tudi njen nadvse ugleden predsednik.
V svojem znanstvenem delu se je posvečal predvsem slovenski književnosti 19. in 20. stoletja, tj. obdobju, v katerem je tudi slovenska književnost ob prelomu iz realizma v moderno postavila temelje sodobni književni umetnosti in se s Cankarjem in drugimi avtorji tistega obdobja enakovredno vključila v zakladnico svetovne književnosti. Tako je Bernik v svojem opusu, ki obsega več kot 700 znanstvenih in strokovnih del, objavljenih pri domačih in tujih založbah, na slovensko književnost gledal predvsem z zornega kota evropskega konteksta. Bil je tudi med prvimi literarnimi zgodovinarji, ki je namesto pozitivističnega pristopa zagovarjal metodo imanentne interpretacije, pri raziskavah pripovedne proze pa dognanja sodobne narativistike. Največ svoje znanstvene pozornosti je posvetil Ivanu Cankarju, ki ga je dojemal kot izjemno večplastno osebnost, zaradi česar tudi njegova dela omogočajo številne interpretacije, pri čemer pa vsako literarno delo vendarle tudi zavezuje, zato je po Bernikovem prepričanju relativistični pogled na literaturo utemeljen, a tudi zamejen. Poleg raziskovalnega je bilo zelo dragoceno njegovo uredniško delo pri zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki ga je prevzel po smrti Antona Ocvirka in ta znanstveno-založniški projekt vodil z vso strokovno zavzetostjo do leta 1981. Prav tako je vrsto let deloval kot član uredniškega odbora Slavistične revije, bil sourednik zbirke Korespondence pomembnih Slovencev pri SAZU in član uredniškega odbora Slovene Studies (ZDA – Kanada).
Svoje znanje in poglede je France Bernik širil na mnogih znanstvenih posvetovanjih in univerzah doma in v tujini. Postal je častni član Slavističnega društva Slovenije (1996), Ameriškega biografskega inštituta (1996), Društva za slovenistične študije v ZDA (1997) in Univerze v Mariboru (2002). Prav tako je bil dopisni član Akademije znanosti v Göttingenu in redni član Leibniz-Sozietät Berlin. Za svoje delo je prejel številna slovenska in tuja priznanja.
S svojim delovanjem je France Bernik zaznamoval tudi Slovensko matico. V svojem enajstletnem službovanju v najstarejšem slovenskem znanstveno-kulturnem društvu je uredil kopico knjig, se posebej razveselil izdaje priredbe svoje doktorske disertacije Lirika Simona Jenka (1962), prispeval levji delež pri zborniku ob prvi stoletnici društva Slovenska matica 1864–1964 (1964), se z njeno slikovito preteklostjo srečal še v drugih primerih, npr. ob izboru del in pisanju spremne študije o nekdanjem predsedniku Franu Levcu v knjigi Eseji, študije in potopisi (1965), v času Bernikovega urednikovanja so uvedli novo zbirko Spomini in srečanja in izdali prvo številko Zbornika za zgodovino naravoslovja in tehnike (1971). Tudi po odhodu na novo službeno mesto je ostajal zvest član Matice, bil dolgoletni član njenega Upravnega odbora in Založniškega odseka in se na sejah aktivno in konstruktivno vključeval v razprave. Še vedno je ostajal tudi avtor matičinih publikacij, bodisi kot urednik, pisec študij ali knjig. Med ostalimi je leta 2013 pri Slovenski matici izšla Kronika mojega življenja, v kateri je Bernik popisal svoje bogato življenje in delo.
Nedvomno sta to bila življenje in delo, ki so ju zaznamovali predvsem strpnost do drugače mislečih in čutečih, nasprotovanje vsakršnim, ideološkim, eksistencialnim ali estetskim redukcionizmom in prepričanje, da za človeštvo ni izhod v absolutni individualni zavesti, pač pa tudi v občutku skupinske pripadnosti. Zaradi njegovega globokega humanizma nam bosta življenje in delo akademika Franceta Bernika ostajala kot čudoviti zgled v trajnem spominu.
